Vedno sem rada pisala. Kot mala punčka sem se lotila krajših zgodbic in celo knjige (katere zgodbo je, seveda, zelo navdihnil Harry Potter), pisala sem skozi osnovno šolo in gimnazijo, potem pa se je vse skupaj počasi ustavilo. Ne zato, ker bi mi manjkalo idej – še zmeraj sem imela svoj zvežčič, v katerega sem zapisovala raznorazne prebliske -, bolj zato, ker bolj odrasel, kot si, težje se spraviš k stvarem, ki ti ne koristijo v prav tistem trenutku. Tudi moje branje je na začetku faksa usahnilo in manjko obojega sem globoko občutila. Knjige sem imela čisto tam na dosegu roke, tipkovnico sem imela neposredno pod prsti, a vseeno sem brala le obvezno čtivo in bedarije po internetu, pisala pa samo prevode in instant sporočila prijateljem.
Najprej sem se pošteno brcnila v rit in popravila svoje bralne navade, predvsem s pomočjo velike mere trme in spletne strani Goodreads. Tam si lahko namreč zastaviš letni izziv in jaz sem se odločila, da je moj letni cilj prebrati vsaj 70 knjig, kar mi je v letu 2016 uspelo, za 2017 pa tudi zaenkrat odlično kaže. Izbira je raznolika, berem vse od resnih strokovnih knjig do vedrih romantičnih knjig (slednje brez kakršnegakoli občutka krivde). Tukaj lahko vidite, kakšne knjige sem brala v zadnjih 20 mesecih, na primer. 70 knjig je veliko, več kot ena knjiga na teden, a za knjižnega molja stežka obstaja kak boljši izziv.
Trik pisanja leposlovja je v vaji in navadah (!)
Ker se je bralni izziv dobro obnesel, sem si mesec dni nazaj zastavila še enega, tega za pisanje. Na blogu pišem, seveda, a ni isto. Pisanje o mojem življenju je zabavno in akademski eseji so intelektualno razburljivi, a nič ne bo premagalo moje ljubezni do leposlovja. K izzivu me je navdahnil Terry Pratchett, ki je v življenju napisal okoli 60 knjig, pa še kakšne stripe, igre, časopisne članke … Glede na to, da je umrl pri 66. letih, vam to lahko veliko pove o njegovih pisalnih navadah. V svoji zbirki člankov Spodrsljaj na tipkovnici: zbrano ne-leposlovje je zapisal sledeče:
Obstajalo je eno obdobje, v katerem sem na urniku imel 400 dokončanih besed na dan. Če sem knjigo lahko zaključil v tristo besedah, sem zapisal sto besed naslednje knjige. Brez izgovorov. Dedek je umrl, pojdi na pogreb, štiristo besed. Božični čas, skoči iz sobe po večerji, štiristo besed. In to sem delal leta in leta in leta, saj sem bil prepričan, da če nimaš dela v teku, pravzaprav nisi pisatelj, ampak si lenuh.
Drugi pisatelji pravijo podobno. Stephen King, na primer, ima cilj, da vsak dan napiše 6 strani, kar pomeni, da povprečno knjigo, dolgo 360 strani, konča v dobrih dveh mesecih rednega dela. Vsi pisatelji, tisti najbolj znani, najbolj dobri, najbolj produktivni, poudarjajo isto stvar: ne čakaj na navdih. Piši, navdih pa bo že prišel. (Seveda so tu drugi, na primer George R. R. Martin ali pa Patrick Rothfuss, ki gladita in izpopolnjujeta vsak stavek, ena po ena. A to ni zame.)
Izziv 250 besed na dan
Izziv je naslednji: vsak dan napiši 250 besed. Lahko več, ne smem manj. 250 besed. Ne glede na dan, ne glede na počutje, ne glede na inspiracijo. Cilj izziva je, da se prisilim v nekaj, kar me osrečuje. Domišljija potrebuje vajo in pisatelji, še tisti z neverjetno veliko idejami, morajo iz pisanja narediti navado.
Lahko nadaljujem nedokončane zgodbe, ki ležijo v mapah na mojem računalniku ali čisto fizičnih mapah pod mojo mizo. Lahko napišem in končam kratko zgodbico. Ali pa začnem novo daljšo zadevo, ki jo pustim nedokončano. Ne rabim se ukvarjati z imenom likov, to pride kasneje. Vseeno je, ali se odločim za slovenščino ali angleščino.
250 besed ne zveni dosti in saj res ni. Navajeni smo slišati o fenomenih, ki sedejo za mizo in v enem popoldnevu v izbruhu domišljije napišejo par tisoč besed. A to ni realno, vsaj ne za povprečnega človeka, ki nima vedno časa. 250 besed ti ne vzame dolgo, vseeno pa pomeni, da v enem letu iz sebe na najenostavnejši način spraviš vsaj 91.250 besed. To je ena knjiga s približno 400 stranmi. Ni tako slabo, ne?!?
Avgust 2017: rezultati prvega meseca
Izziv sem začela natanko mesec dni nazaj, 21. julija 2017, in sicer sredi sprehoda po Pohorju. V teh preteklih enaintridesetih dnevih sem napisala …
13.105 besed
V povprečju to pomeni 423 besed zapisanih na dan. Statistike, ki sledijo, so nepotrebne, a zabavne. Napisala sem 11 zgodbic v angleščini, 20 v slovenščini. Trikrat mi je uspelo zapisati več kot 700 besed, od tega enkrat kar 1200. Le enkrat sem napisala natanko 250 besed in le trikrat pod 300.
Šest zgodb je takih, da jih bom v prihodnosti nadaljevala, od tega bi iz treh lahko razvila daljšo, dobro zgodbo ali novelo. Večina likov je ženskih, saj jih v literaturi še vedno manjka. Najbolj čudna tematika zgodbe je tista o kuharskemu mojstru, ki se znajde med apokalipso z zombiji. Največ tega, kar sem napisala, ima žanrske korenine v fantaziji in znanstveni fantastiki, ki se mi prikradeta v še najbolj vsakdanje pripovedi.
Pa zdaj?
Izziv nameravam nadaljevati, seveda. Zbiram pogum, da grem izdelke prejšnjega meseca prebrati in popraviti, pa tudi kakšnega urediti in objaviti na blogu, ker zakaj pa ne. Do takrat bom pisala, tako kot zdaj, ob večerih pred spanjem, saj si čudovito spraznim glavo in iz sebe sproti dam vse ideje, da se v meni ne nabirajo in gnijejo. In veste kaj? Pisatelji dobro vedo, o čem govorijo. Več kot pišem, več navdiha imam.