Amsterdamsko letališče (Schiphol) zdaj poznam že tako dobro kot ljubljansko ali graško ali zagrebško. Morda celo bolj, saj sem v zadnjih dveh letih z njega ali nanj letela osemnajstkrat! To se pač zgodi, ko živiš dve uri stran od evropskega letališkega križišča.
Ime Schiphol dobesedno pomeni “ladjarska votlina” (schip = ladja, hol = votlina) in zgradba je bila postavljena na mestu, kjer je prej ležalo velikansko jezero s plitvimi območji. Sodeč po nekaj zgodbah bi naj ime področja izviralo iz tega, da so v plitvih vodah nenadne nevihte uničevale tiste ladje, ki so bile dovolj neumne, da so tja zaplule. Danes je Schiphol zrasel v zrak, a vseeno obdržal svoje votlejše, podzemne dele, kjer plujejo vlaki.
Kot vsa letališča ima tudi Schiphol svoje finte in vsaj nekaterih sem se že naučila.
Vstop v amsterdamsko letališče
Gužva
V Schipholu je jezero ljudi. Ne glede na to, kdaj prideš, Amsterdam je tako prestopna točka kot tudi priljubljena turistična atrakcija, kar pomeni, da privlači horde izletnikov in popotnikov. Na srečo je organizacija odlična, tako da je čakanja res minimalno, a včasih se pa vseeno zgodi, da stojim v vrsti za varnost in se sprašujem, od kod se je vzelo toliko ljudi. Če mi ne verjamete brez številk: nekaj tednov nazaj je na amsterdamsko letališče prišlo rekordno število ljudi. Zbralo se jih je namreč 230.000! To je približno tako, kot da bi se skozi njega v enem dnevu sprehodili vsi prebivalci Ljubljane. V celem poletju pričakujejo, da bo kar 12,4 milijona ljudi stopilo na schipholska tla. Se pravi, celotna populacija Belgije pa še malo Nizozemske zraven.
Veliko ljudi, ki hitijo v različne smeri, pa včasih predstavlja problem. Ne morem se zanašati na posameznike (ovce), ki hodijo v isto smer. Velikanski prostor na začetku je skupen in, na mojo veliko žalost, vhod za lete Adrie ni prav dobro označen, zato ga prav zmeraj iščem, čeprav zdaj že po instinktu hodim v pravo smer. Včasih sumim, de se sučem v krogih, a je premalo stvari, po katerih se bi lahko orientirala, zato zaupam svojemu občutku (in upam, da me nihče ne gleda).
Čisto točna reprezentacija ljudi na letališču
WC-ji
Če te na Schipholu stisne na stranišče, imaš srečo. Wc-ji so čisti, prostorni in veliko jih je. Slednje je na letališču še kako pomembno, saj se nihče ne želi sprehajati deset minut, če mu je sila. Vendar pa kljub temu amsterdamskemu letališču nekaj primanjkuje. Potrebovali bi namreč večje in jasnejše znake za spole ali pa, če že tega ne želijo, bi lahko ženski wc vsaj vedno postavili na isto stran. Zdaj moraš včasih na desno, včasih na levo (tudi na istem dolgem hodniku) in več kot enkrat sem se zaradi tega hladnokrvno sprehodila na moški wc, na veliko grozo moških, ki so takrat bili v njem. Elegantno, vem.
Starbucks
Zabavno je, da nekateri Slovenci, s katerimi se pogovarjam, vidijo Starbucks kot mitičen prostor preplačane kave, ljudje v tujini (izkušnje imam predvsem s tistimi iz Francije, Nizozemske in Belgije) se norčujejo iz tistih, ki si naročajo zapletene napitke, jaz pa na Starbucks gledam predvsem kot kafič, v katerem lahko filter kavo dobim ceneje kot drugod. Res je, da so napitki dragi (tako, računajte 5€), ampak filter kavo pa se splača kupovati. V Starbucksu pod groningenško knjižnico*, na primer, lahko dobiš študentsko dozo kave za 1,50€, tistih 330ml filter kave pa za 2€. Takšne (ali dražje) so tudi cene drugod po mestu, tako da se ti splača.
*To je genialna poteza s strani Starbucksa. Katerikoli kavni prostor pod univerzitetno knjižnico ima zagotovljen promet, dodaj še blagovno znamko in študentje navalijo tja kot muhe na … kavo.
BB8 tudi rad pije kavo iz Starbucksa
Sem pa opazila tole: v Starbucksu v Groningenu ljudje pijejo preproste napitke. Naročajo si svoje kave in kave z mlekom in kapučine, a nihče ne narekuje zapletenih kombinacij, zaradi katerih bi drugi študentje zavijali z očmi. Schipholski Starbucks privlači turiste, ki:
a) niso vajeni Starbucksa
b) so vajeni Starbucksa in prihajajo iz države, kjer bolj kompliciran, kot si, več veljaš (khem, Amerika, khem)
ali
c) so vajeni Starbucksa in prihajajo iz države, v kateri te ljudje grdo gledajo, kadar naročiš karkoli z več kot tremi sestavinami, in zato na letališču izkoristijo edinstveno priložnost za supersupersladke zvarke.
(Verjetno mi ni treba reči, da se mi je kava zaletela v grlu, ko sem slišala baristo, da je zaklical za leden lešnikov macchiato s sojinim mlekom in ekstra pljunkom espressa. Meni osebno imajo vsi ti napitki okus predvsem po sladkorju, ampak kdove, morda pa sem jaz tista necivilizirana.)
Varnostniki in noži
Četudi mi na varnostnem pregledu redkokdaj kaj vzamejo ali me sploh pregledajo, se vedno znova počutim ogroženo, predvsem odkar so mi lani poleti vzeli dva noža. Priznam, da to zveni grozno (kdo prinese nož na letališče?!), ampak zgodba je preprosta: junija sem se selila v novo sobo, kar je pomenilo, da sem razstavljala in sestavljala pohištvo. Med seljenjem sem si v enega od (zelo majhnih) stranskih žepov pospravila dva noža, saj sta se v selitvenem procesu izkazala za nepogrešljiva. Fino bi bilo, če bi ju pred odhodom na letališče vzela ven, ampak zato pa sem zdaj brez svojega švicarskega nožka.*
*Varnostniki ti ne verjamejo, ko ti povedo, da imaš v torbici dva noža, ti pa jih le glupo pogledaš – še dobro, da sem prave rase in dovolj nedolžnega izgleda, da verjamejo moji besedi.
Noži, pilice za nohte in škarje so kar pogoste žrtve varnostnih ukrepov, a med pregledi vidiš veliko zabavnih stvari. Osebno najljubši mi je bil nek tip, ki mu je varnost pregledovala nahrbtnik, ker so v napravi za skeniranje v njem videli ananas. Bil je iz keramike, ne pravi, ampak se še nisem popolnoma odločila, ali je to manj ali bolj čudno.
Kdo zaboga kupi keramični ananas?!?
Algoritem odvzema flaš za vodo
Na vseh letališčih, še posebej pa v moji preljubi ladjarski votlini, me moti to, da ne morem ugotoviti, po kakšni logiki odvzemajo plastenke. Jasno mi je, seveda, da tekočin ne smeš nesti skozi varnostni pregled. To imam že tako vbito v glavi, da sem se zadnjič preverila za tekočine, preden sem stopila na vlak! Ampak četudi vode ne dovolijo, obstaja 50-50 možnost, da te bodo skozi spustili s prazno flašo. Na ljubljanskem ali amsterdamskem letališču, kjer je voda pitna, je to koristno, saj pomeni, da si jo grem natočit na wc in tiste tri evre, ki bi jih zapravila za preplačano vodo, raje porabim za kavo (glej zgoraj).
Ključna fraza je tista: 50-50. Nekateri pustijo, nekateri ne. Ni odvisno od vrste leta, dneva, časa … sumim, da je odvisno od (dobre) volje varnostnika, ki te pregleda, in od luninih men. Dokler ne ugotovim algoritma odvzema flaš, pa imam raje s seboj tiste, ki jih v trgovini kupim za 50 centov in jih lahko zavržem, ne da bi obžalovala svojo izgubo.
Algoritem odvzema flaš na letališču (v razvoju)
Bluetooth slušalke
Zadnja posebnost me dela najbolj živčno in iz nekega razloga velja skoraj izključno za Schiphol oziroma, še huje, le na tistih delih Schiphola, kjer je običajno moj izhod. In sicer je problem v tem: imam brezžične slušalke, ki se s telefonom povežejo preko bluetootha. Super slušalke so. Delujejo izvrstno. Zmanjšujejo glasnost zunanjih zvokov, kar pomeni, da med letom moja glasba ne rabi biti na maksimumu. Vsekakor najboljši nakup za moja ušesa. Ampak takoj, ko stopim z vlaka in se sprehodim skozi glavni del letališča začnejo štekati. Sumim, da je v okolici toliko modrozobnih naprav in ljudi, da se signali zmedejo, čeprav se res res ne bi smeli. Na žalost ne morem proti temu nič in sprejela sem dejstvo, da bo vsaka pesem na amsterdamskem letališču pač zvenela kot najnovejši hit elektro glasbe.
Poleg iz letala ob sončnem zahodu.
Uživam v tem, da imam par rednih letališč, po katerih lahko krmarim z zaprtimi očmi (… metaforično, seveda, sumim, da bi kakršnakoli slepa navigacija pripeljala do veliko modric) in Schiphol se mi je priljubil navkljub težavam s slušalkami (smrtni greh!) in zmedi s flašami.
