Maribor je, čisto preprosto, moje mesto. Tukaj sem se rodila in sem se vračam, ko mi faks to dovoljuje. Tri leta sem preživela v Ljubljani in, četudi so bila to prijetna tri leta, mi je za mesto približno tako vseeno kot za tisti čigumi, ki se je prilepil na moje all-starke. Ne moti me, da obstaja, ne bi pa hodila dodatnih nekaj kilometrov, da bi na podplat dobila še kakšnega. (Ne vem, če ta metafora deluje, a se mi zdi, da kar primerno opiše moje občutke.)
Popolne priložnosti za slikanje z obrežja Drave.
Maribor ima mojo družino in prijatelje; ko hodim po centru, se bom nedvomno zaletela v kakšnega znanca; ima Štajerce, ki dejansko razumejo vse besede, ki jih spravim iz ust, tudi tiste, ki jih ni v knjižni slovenščini – če dvomite v to, da smo razvili lastno govorico, si poglejte ŠŠKJ ali Slovar štajerskega knjižnega jezika. Ko sem v Mariboru, lahko rečem komu naj mi poda “penkalo” in v odgovor ne dobim debelega pogleda.* Prav tako je vsem jasno, da Radvanje JE in Tezno JE ter se z mano nihče ne prepira, da bi pravilno bilo reči “Radvanje SO” (kot so to poskusili nekateri moji sošolci na Prevajalstvu).
*Ljubljančani temu pravijo “nalivno pero”, ker so s šolo pač ostali nekje v 18. stoletju.
Pohorska gozdna potka v Radvanju.
Maribor ima Čajek, za katerega sem se nekje v prvem letniku srednje šole odločila, da je moj najljubši kafič in pri tem še zmeraj vztrajam. Zdaj, seveda, se zmedem, ko pridem tja, saj se natakarji zamenjujejo in ne poznam več vseh, kar občutno zmanjšuje občutek domačnosti. A to se pač zgodi, ko se odseliš: življenje ne čaka nate in navaditi se moraš sprememb.
(Pravzaprav, če smo natančni, Maribor ima ČajEK – ime bi naj nakazovalo, da gre za čajni kotiček, ne pa za pomanjševalnico čaja. Vprašanje, koliko Mariborčanov se zaveda dejanskega imena. Isto možno je tudi, da sem jaz edina, ki se ni zavedala pravega imena.)
Najljubši pisalni kotiček (tudi najljubša miza za pisanje)
Maribor ima gozdove, parke in, najpomembneje, ima Pohorje, na vrhu katerega imaš razgled nad celim mestom. Sicer zaenkrat pridem le do Trikotne jase (popolnoma zadihana), a upam, da mi še v teh počitnicah uspe priti do vrha. V otroštvu in najstništvu sem se z vsemi štirimi otepala hoje na Pohorje, zdaj, ko živim v državi, ki je tako ravna kot trebuh kakšne manekenke, pa z užitkom grem v hribe, ko imam to priložnost.
Lep poletni razgled s Trikotne jase.
Maribor ima tudi druge stvari. Na primer: ogromno količino rondojev. Res. Ogromno. Rondojev. Sumim, da gre za maščevanje ljudem iz drugih mest (predvsem iz Ljubljane), ki pridejo v Maribor in se jim zvrti. Ne glede na to, po kateri poti grem domov, moram prevoziti vsaj 5 rondojev, pa še vedno ustvarjajo nove.
Nasploh je Maribor glede cest malo … smešen. Vsake toliko časa kakšna enosmerna postane dvosmerna ali obratno, kar mi neizogibno povzroča probleme, ko po pol leta sedem v avto. V zadnjem letu sem imela probleme z zaprto cesto pri KMŠ-ju (kjer so, seveda, ustvarili tudi dodatne rondoje), še vedno pa se lovim na naenkrat dvosmerni cesti pri Ekonomsko-poslovni fakulteti (kjer ni rondoja … še). V Mariboru sem se učila voziti in, bolj kot ne, obvladam čudaški labirint enosmernih cest v centru, a to mi ne pomaga, če jih spremenijo takrat, ko se jim pač sprdne.
Sončni zahod, kot ga vidim iz svoje sobe.
Maribor ima neverjetno vreme, predvsem poleti, ko se z veseljem pritožujem nad temperaturami, ki vztrajno rastejo do 30°C in več. Imamo poletne nevihte, ki so čudovite in obstajajo za to, da te presenetijo. Stvar je v tem: na Nizozemskem pričakujem slabo vreme; sonce je le začasna vmesna postaja med vetrom in dežjem. V Mariboru se oblaki naenkrat naberejo in dež te popolnoma namoči. Če imaš srečo, gre le za dež. Če imaš nesrečo, je zraven še poletna toča v velikosti ledenih kock. Rada opazujem poletne nevihte, ki pretresejo celo naravo, še raje pa imam močerade, ki počasi prilezejo iz svojih skrivališč, ko je vse mokro.
Močeradi so res nekaj posebnega – njihove barve me vedno očarajo.
Maribor, z vsemi svojimi posebnostmi, je moje mesto. In če gre vse po moje, bo tudi ostalo (izginjajoče ceste gor ali dol).
