Včeraj sem gledala Vojno za planet opic – najnovejši film v franšizi, kjer se opice borijo z ljudmi, iz teh ali onih razlogov. To je serija, ki ima zdaj že 8 filmov (prvi od katerih je bil predvajan leta 1968!), pa tudi stripe, knjige, igrače, dve video igrici … V glavnem, velika franšiza, ki je sploh ne poznam, kar je že samo od sebe malo čudno, saj sem drugače kar na tekočem z vsem, kar se tiče znanstvenofantastičnega, fantazijskega in superjunaškega.
Film sam po sebi je vredu. Nič posebnega, kar se tiče zapletov in dialogov (ki bi jih lahko spisala opica in jih, verjetno, tudi je), vendar pa je vsaj dobra znanstvena fantastika, ki se ne pretvarja, da je karkoli drugega, s super 3D efekti. Opičji liki v filmu so bolje razviti kot veliko likov iz povprečnega filma, ki je predvajan na televiziji, kar je žalostno, a neizogibno. Tudi jokala sem več kot enkrat, a verjetno le zato, ker so bile v filmu poškodovane živali. Za ljudi na ekranu ne čutim toliko empatije.*
*Nisem sama v tem. Stran Does the Dog Die je posvečena izključno temu, da pove, ali kakšna žival v točno določenem filmu ali knjigi umre oziroma je poškodovana. Koristno, če se želiš pripraviti na žalostne trenutke.
Makeup iz originalnega filma. Tehnologija je vsekakor prišla zelo daleč.
Opice v Planetu opic jahajo konje in streljajo, kar me je presenetilo, saj John Wayne opice še pred tem nisem videla. A dejstvo je, da so v resničnem življenju opice vsekakor sposobne delati veliko stvari, kar je mojo muzo tudi spodbudilo k temu prispevku. Pred kratkim sem namreč brala knjigo Are We Smart Enough to Know How Smart Animals Are? avtorja Fransa de Waala, ki me je popolnoma prevzela. Večino znanja o opicah sem potegnila od njega in, priznam, to je več znanja, kot sem si kdaj mislila, da ga bom imela.
Opice morda ne jahajo konjev, a naučili so jih pa dirkati s psi.
V novih filmih Planeta opic je laboratorijski eksperiment povzročil, da so opice postale super-inteligentne*. Sposobne so človeškega razmišljanja in govorjenja, čeprav (iz nekega razloga) razvijejo tudi popolnoma svoj jezik, sestavljen iz gest. Kako pa je s človeškim jezikom in opicami? Jezikoslovci se že desetletja trudijo, da bi dokazali možnost obstoja jezika v opicah (živalih nasploh, pravzaprav), večinoma tako, da se trudijo šimpanze učiti znakovnega jezika.
*Ni mi sicer čisto jasno, zakaj je v filmu toliko šimpanzov in le nekaj orangutanov in goril. Mogoče bi morala gledati vse filme, da bi dobila odgovor na to vprašanje. Ali pa je opičji svet zelo rasističen, kdove.
Šimpanze se velikokrat uporablja v raznolikih študijah, ker so bližnji sorodniki človeka.
Šimpanzka Washoe, na primer, se je naučila 350 različnih znakov in je znala sporazumevati svoje želje. Nim Chimpsky, šimpanz poimenovan po jezikoslovcu Noamu Chomskemu* in vzgojen v človeški družini, je znal 125 znakov. Vendar pa jezikoslovci tudi priznavajo, da tu ne gre toliko za usvojitev jezika kot gre za dokaz, da so šimpanzi pametni in da jih je pač možno naučiti veliko stvari. Kar se gest tiče, pa imajo šimpanzi načelno svoj jezik, ki obsega 66 gest in s katerim lahko posredujejo 19 sporočil. Še več: imajo celo svoj “naglas”, ki se ga na novo naučijo, če so premaknjeni v živalski vrt v drugi državi.
*Ime tega šimpanza me vedno razveseli, saj pokaže, da imajo jezikoslovci smisel za humor. Chomsky je namreč prepričan, da so (le) ljudje ustvarjeni za jezik, živali pa ne. To, da v študiji na temo usvojitve jezika v živalih svojega šimpanza poimenuješ po največjem jezikoslovcu, ki je strogo proti temu, zahteva, čisto pošteno rečeno, jajca.
Orangutani zgledajo prijazno, tako cartljivo, so pa tudi neverjetno močni.
Šimpanzi prepoznajo obraze (in riti!) drugih šimpanzov in imajo probleme, če so le-ti napačno obrnjeni, kar je tudi značilno za to, kako mi ljudje prepoznavamo obraze. Podobnosti z ljudmi se tukaj ne končajo. Raziskovalci so ugotovili, da se šimpanzi prilagajajo in delajo to, kar delajo drugi okoli njih. Makaki opice ne bodo sodelovale pri testu, če ugotovijo, da ne poznajo odgovora, kar nakazuje, da vedo, kakšen je obseg njihovega znanja.
Makaki opice vedo, koliko vedo. To nakazuje več zdrave pameti, kot je ima povprečen študent.
Raziskav in opazovanj, ki so pokazale inteligenco opic je torej ogromno. V nekem angleškem živalskem vrtu so opice naučili, da so pile čaj iz skodelic, ampak so to delale tako prepričljivo, da je angleška publika bila užaljena. Na koncu so opice morali naučiti, da morajo čaj, hrano in stole metati okoli sebe, saj drugače svojih obiskovalcev niso zabavale.
Neki mladi šimpanz si je zapomnil več številk, kot so si jih bili sposobni zapomniti ljudje okoli njega, kar je, seveda, zelo razjezilo nekatere psihologe.
Opice, tako prostoživeče kot tiste v živalskih vrtovih, znajo uporabljati orodja, če so to orodja, ki so njim koristna.
Šimpanzi znajo, vsaj do neke mere, izračunati razdaljo in svoje prijatelje rekrutirati za pomoč, kadar je potrebna več kot le ena opica. Vedo, kdo je glavni, kako razreševati konflikte in komu nuditi pomoč.
Igrajo politične igrice in vedo natančno, kakšna so razmerja med posameznimi člani različnih opičjih družin.
Kapucinke so ena od štirih vrst opic, ki so (glede na uporabo orodja in možgane) zdaj v kameni dobi.
Moj point je v tem: Planet opic je znanstvena fantastika. A to še ne pomeni, da je to, o čemer govori, popolnoma neverjetno. Seveda, opice ne streljajo s puškami (razen, seveda, tiste človeške opice …) pa tudi konjev ne jahajo in vojskujejo se ne. So pa pametne, znajo se sporazumevati, uporabljati orodja, sodelovati, piti čaj … Zato, znanstveniki, prosim ne jemljite Planeta opic kot izziv. Če že morate, svojo inspiracijo črpajte iz Jurskega parka. Vedno sem želela jahati dinozavre.
