Ali 24 knjig, ki so me izoblikovale pred 24. letom
Dopolnila sem 24 let, kljub velikim ugovorom (moti me sodo število let, ne starost, da ne bo pomote), in zdi se mi, da moram to nekako obeležiti. Tisti originalni načrt, da bi zapisala 24 stvari, ki sem se jih do sedaj naučila, se ni izšel – ne zato, ker se ne bi ničesar naučila, temveč zato, ker sem ugotovila, da se mi na rojstni dan enostavno ne da posvečati introspekciji. O knjigah, na drugi strani, pa se mi vedno da razmišljati, predvsem zdaj poleti, ko se bom lahko spet posvetila pisanju in branju.
Zatorej spodaj predstavljam (nedokončen) seznam knjig, ki so izoblikovale moj karakter in nemalo prispevale k temu, kar sem danes. Nedvomno pa sem jih veliko tudi pozabila ali, na svojo veliko žalost, bila primorana izpustiti. Vrstni red je bolj kot ne naključen, pa tudi tematike so pomešane. Tako, po moje.
Green Eggs and Ham, Dr Seuss
Pa tudi vse drugo od Dr Seussa. Kot majhni punčki so mi bile všeč njegove rime, kasneje njegova domišljija in brezhibno obvladovanje angleščine, še kasneje pa sem ga začela občudovati za satirične ideje, ki jih je vpletel v preproste zgodbe. Kaj sem se naučila: knjige za otroke niso le knjige za otroke. Tudi odrasle lahko veliko naučijo.
Serija 5 prijateljev, Enid Blyton
Ta serija me je spremljala od malih nog in v spominu imam tri stvari: 1) starše, ki so mi to serijo brali, 2) dolge dneve, ko sem se odločala, natančno kateri del katere knjige želim brati (saj sem jih znala vse na pamet) in 3) lakoto, ki sem jo čutila, saj so na vsakih nekaj strani jedli. Res, nenehno jedo. Kaj sem se naučila: neverjetno veliko otrok prosto teka po Angliji in rešuje skrivnosti (jaz pa sem še do trgovine morala s spremstvom).
13 in 1/2 življenj kapitana Sinjedlakca, Walter Moers
Za božič sem dobila knjigo o medvedu Sinjedlakcu in njegovih dogodivščinah. V naslednjih letih sem jo tolikokrat prebrala, da je razpadla. Čisto dobesedno mislim. Letos je končno bila popravljena in zdaj jo lahko spet berem, ne da bi ven padale strani, ki pomešajo zgodbo. Kaj sem se naučila: prevajalci so mojstri.
(Končno) popravljena knjiga, ki jo ponovno lahko berem.
Trilogija Gospodar prstanov, J. R. R. Tolkien
Ta me je morda oblikovala na malce drugačen način: naučila me je, da niso vse filmske adaptacije slabe in vse knjižne verzije boljše od svojih filmov. Gospodar prstanov je berljiv, nedvomno, vendar se lahko vleče, zato ga bereš predvsem, da občuduješ Tolkiena, ki je ustvaril svoj svet, bitja in jezik. Kapo dol. Kaj sem se naučila: ne zaupaj ljudem, ki se zmrdujejo nad filmi zgolj zato, ker niso knjige, ne znajo pa ti podati niti enega dobrega razloga, zakaj bi knjiga naj bila boljša.
Dobra znamenja, Terry Pratchett & Neil Gaiman
Knjiga, ki jo še zdaj vsepovsod vlačim zraven . Prvič sem jo prebrala v prvem ali drugem letniku gimnazije in se v njo popolnoma zaljubila. Za Kapitanom Sinjedlakcem je to moja najbolj razpadla knjiga. Kaj sem se naučila: isto zgodbo lahko poveš na različne načine, ali dolgočasnega (Biblija) ali pa zabavnega (Dobra znamenja).
Serija Harry Potter, J. K. Rowling
Sem otrok svoje generacije in naša generacija je pač nora na Harryja Potterja. Če vam kdo reče drugače, obstajata dve možnosti: ali laže ali pa je čuden. Kaj sem se naučila: na like se lahko navežeš tako močno, da v tebi in s teboj živijo kot prijatelji.
V treh jezikih. (Slovenska verzija manjka, ker sem jo v trenutku slikanja založila.)
Čarovnice v tujini, Terry Pratchett
Ta knjiga se je na tem spisku znašla pred kratkim, govori pa o treh čarovnicah, ki potujejo v tujino in na poti srečujejo pravljice. Tako koncept kot stil pisanja je čudovit in nedvomno je to moja najljubša Pratchettova knjiga. Kaj sem se naučila: vsak zlobnež je prepričan v svoj prav. Velja za pravljice in resnično življenje.
Štoparski vodnik po galaksiji, Douglas Adams
Knjiga, ki jo človek mora spoštovati: je smešna in polna domišljije, glaven lik pa je Anglež, ki se mu nenehno dogajajo slabe stvari. Kaj sem se naučila: delfini se bodo zahvalili za ribe preden pobegnejo z Zemlje, pomen življenja pa leži v številki 42.
Somrak, Stephenie Meyers
Tudi jaz sem bila najstnica, seveda da sem se poglobila v največji knjižni hit tistih let. Bi rekla, da sem knjigo prebrala, preden je bila kul, ampak tudi kasneje sem veselo sodelovala pri debatah. Ah ja, na napakah se učimo. Kaj sem se naučila: zgolj zato, ker vsi nekaj berejo, ne pomeni, da je kvalitetno.
Serija Srebrni zmaji, Katie MacAlister
In drugi ljubezenski romani iste avtorice. Redkokdaj berem ljubezenske romane, a če jih že, pa poskrbim, da vsebujejo fantazijske elemente (…vampirje, volkodlake, zmaje in tako dalje). Vedno je zabavno videti, kako si drugi zamišljajo “bitja noči”. Super za branje na morju ali ko zdravstveno okrevaš, saj možgani niso potrebni. Kaj sem se naučila: ne rabiš vedno brati kvalitetnih knjig, saj imajo tudi zabavne in lahkotne svoje prednosti.
Music, Language, and the Brain, Aniruddh Patel
Knjiga, ki je povzela vse (takratno) znanje na temo povezave med glasbo, jezikom in možgani. Kaj sem se naučila: včasih bo kdo pred tabo napisal knjigo, ki jo želiš napisati. Sprijazni se s tem.
This is your brain on music, Daniel Levitin & Musicophilia, Oliver Sacks
Knjigi, ki sta me pravzaprav prepričali, da se res zanimam za področje glasbene in jezikovne kognicije. Tudi prvi dve neleposlovni knjigi, ki sem ju prebrala po dolgem času. Kaj sem se naučila: strokovno čtivo je preprosto brati, če te tematika res zanima.
Strokovni knjigi, ki sta me naučili več kot mnogokateri profesor.
The Bone People, Keri Hulme
Knjiga, ki me je navdušila s svojim jezikom in zgodbo o novozelandski družini. Kaj sem se naučila: magični realizem mi je definitivno pisan na kožo.
Wuthering Heights, Emily Brontë
Temna romantična zgodba, ki sem jo, priznam, prvič prebrala zaradi Somraka. Nekaj pač je na tragedijah, zaradi česar jih želiš večkrat prebrati, kot da bi lahko spremenil njihov izid, če si tega le dovolj želiš. Kaj sem se naučila: niso vse velike romantične zgodbe zdrave romantične zgodbe. (Ljubosumje in maščevanje nista znaka ljubezni.)
Eragon, Christopher Paolini
Štiri knjige na temo zmajev in čarovnije, kaj več bi še želela. Kaj sem se naučila: Vedno bodo obstajali avtorji, ki svojo prvo knjigo izdajo nenavadno mladi (Paolini je bil 17). To ne pomeni, da se moram počutiti krivo, saj za vsakega pride svoj čas.
Maček Muri, Kajetan Kovič
Tako zgodba kot pesmi so nekaj posebnega in to zimo sem večere preživela pod Maček Muri koco, z Maček Muri lončkom v roki. Kaj sem se naučila: spomin na otroštvo ti pomaga, če si v tujini in pogrešaš domovino.
Pijevo življenje, Yann Martel & Kradljivka knjig, Markus Zusak
Malo “švinglam”, vendar iz nekega razloga ti dve knjigi spadata skupaj. Morda zato, ker sem ju v drugem letniku gimnazije približno istočasno kupila. Ali pa zato, ker sta obe malo resnični in malo čarobni – moja najljubša kombinacija. Kaj sem se naučila: dovolj imam zgodb o drugi svetovni vojni in vsaka knjiga je boljša, če v njej nastopa tiger.
Cantervillski duh, Oscar Wilde
Še ena pravljica, kratka knjiga o duhu, ki straši v hiši na angleškem podeželju, v katero se vseli glasna ameriška družina. Od prve strani (ko en Anglež zatrdi, da ima Anglija dandanes “res vse skupno z Ameriko razen, seveda, jezika”) do zadnje je čudovita, smešna in žalostna. Kaj sem se naučila: duhovom je smrt odrešitev.
Mehurčki, Oton Župančič
Rada sem poslušala pesmice, ki so mi jih starši brali na glas. Zdaj so na voljo tudi na spletu! Kaj sem se naučila: slovenščina je bogat jezik in nanj moramo biti ponosni.
Neverwhere & Ameriški bogovi, Neil Gaiman
Tudi pri teh dveh ne morem izbrati le ene, saj sem v prvem letniku faksa imela obdobje, v katerem sem prebrala vsa dela Neila Gaimana, ti dve pa sta se mi najbolj vtisnili v spomin. Kaj sem se naučila: zgodbe lahko najdeš kjerkoli, tudi v londonskem podzemlju.
Kul naslovnici Gaimanovih knjig!
Pravljice
Andersenove, Župančičeve, od bratov Grimm, Wildeove, slovenske, angleške, svetovne, izmišljene atejeve … Moje otroštvo je bilo polno pravljic in še zdaj me privlačijo bolj kot karkoli drugega. Kaj sem se naučila: vse ima svoj srečen konec, vendar pa ta konec ni nujno to, kar pričakuješ.
Medvedek Pu, A. A. Milne
Kdo pa ne mara Medvedka Puja. Kaj sem se naučila: če želiš priti do nečesa, česar si res želiš, se boš na poti najverjetneje malo zataknil. (Vendar ne vedno tako dobesedno, kot se je Medvedek Pu.)
Pika Nogavička, Astrid Lindgren
Zgodba, ki je otrokom verjetno bolj všeč kot staršem, ki se primejo za glavo nad mislijo, da bi njihov otrok prosto tekal okoli z opico in konjem. Kaj sem se naučila: na žalost obstaja nek dan, ko bereš Piko Nogavičko in te začne skrbeti za njeno zdravje. Takrat si, uradno, Odrasla Oseba™.
Alica v čudežni deželi, Lewis Carroll
Morda tudi ta knjiga spada med pravljice. Zgodbo Alice preberem vsakih nekaj let in vedno jo vidim v novih očeh. Kaj sem se naučila: niso vsi padci slabi, nekateri ti odprejo oči.
Seveda me niso izoblikovale le te knjige. Še veliko več zgodb mi je sedlo v kosti, a te so tiste, ki jih imam v spominu. Tiste, ob katerih sem, sama ali s starši, preživela najlepše ure otroštva, najstništva in odraslosti. Tako, zdaj pa je čas, da si priznam svoja leta in grem, ob devetih zvečer, s knjigo v posteljo. (Pa koga šalim, to počenjam že od zmeraj.)
