Včasih te pač zasuje. Vse. Včasih po tvoji krivdi, včasih zaradi spleta okoliščin, včasih pa kar tako, zaradi usode, ki sedi nekje visoko na Triglavu in se ti hoče pač malo smejat. Potem pa se počutiš krivo in si s tem narediš več škode kot koristi, saj če ne delaš, se sekiraš. Pa še ko delaš, se sekiraš, ker se ti zdi, da bi naenkrat moral čudežno narediti več, kot je človeško možno.
Sama po naravi ne odlašam s stvarmi, delam jih sproti in kar dobro načrtujem svoj urnik, zato da mi časa nikoli ne bi primanjkovalo. Ampak vseeno …
ČASA MI PRIMANJKUJE.
Ok, zdaj se malo bolje počutim.
Po delu na konferenci PODIM* (o tem in mojem 95-urnem delovnem tednu kakšen prispevek še pride) sem prišla nazaj na Nizozemsko, popolnoma prepričana, da imam vse pod kontrolo.
(Namig: niti slučajno nimam vsega pod kontrolo.)
*Konferenca PODIM je največja in najvplivnejša startup konferenca v regiji Alpe-Adria in ta stavek sem tolikokrat že napisala ali prevedla, da ga imam vtisnjenega globoko v spomin in bi ga verjetno lahko zdrdrala tudi, če me zbudite sredi noči.
Počutim se kot Troy, ki je šel po pico in prišel nazaj v goreče stanovanje.
Zdaj se približujejo roki za eseje in raziskovalne načrte in raziskovalno delo in moja podelitev magistrske diplome in poletni odhod v Slovenijo, zapovrhu vsega pa je še lepo vreme, ki res ne prispeva k moji volji, da bi cel dan sedela za računalnikom, zaprta v sobi.
Lepo vreme tukaj pomeni nad 20°C in sonce (kar Nizozemci takoj izkoristijo za skakanje v kanale).
Vse te stvari so dobre stvari; še eseji so mi zabavni, saj končno lahko pišem na temo, ki me zares zanima. Problem je v tem: ko sem pod stresom in imam veliko dela, se počutim krivo za najbolj butaste stvari. Zdi se mi, kot da si ne bi smela vzeti časa za svoje najosnovnejše potrebe. Zato sem začela delati na tem (ker, saj veste, najbolje je uvesti spremembo v življenju ravno takrat, ko imaš toliko dela, da ničesar več ne “folgaš”).
Ne glede na to, koliko rokov me čaka za ovinkom se trudim skrbeti zase. Je težje, kot bi si človek mislil, saj ne vključuje le stvari, kot so dovolj spanja in normalna hrana. To mi še nekako uspeva. Bolj komplicirano je z drugimi stvarmi, na katere nisem takoj pomislila.
15 minut igranja violine, ko se mi zdi, da mi bodo možgani razpočili. Kakšen sprehod. Tek po gozdni potki*. Joga. Nekaj minut branja knjige, ki ni na temo lingvistike ali glasbe. Igranje video igric s fantom, kjer lahko razstrelim kakšne zombije ali pa se z avtom zaletavam v drevesa.** Konec koncev tudi pisanje bloga, ki sem ga v zadnjem mesecu dni zelo zanemarjala.
*Ko rečem tek, mislim 15-20 minut nečesa, kar je kombinacija teka in hoje, ker niti slučajno še nimam dovolj kondicije za tek. Ampak se trudim.
**To sicer ni ravno poanta te igrice, saj bi naj vozil po cesti, ampak nisem jaz kriva, da je športne avte tako težko kontrolirati.
Potka po kateri sopiham, khem khem, mislim tečem.
In te stvari pomagajo. Pomagajo mi obdržati bistre možgane, gibčne prste in zdravo pamet. Tako, zdaj pa dalje na delo. (Popoldne me čaka sprehod.)
