Slovenci ga nimamo. Narodnega ponosa, torej. Preden me kdo napade, naj razjasnim, da s tem ne mislim nič osebnega: s(m)o posamezniki, veliko nas je pravzaprav, ki smo ponosni, od kod prihajamo. A veliko pa je tudi takih, ki bi se najraje v same sebe skrili, ko jih kdo vpraša po njihovi državi; ki vihajo nos nad slovenščino in častijo angleščino kot svojega boga; ki se pritožujejo nad državo – birokracijo, napakami – in ne vidijo niti ene dobre stvari.
Zakaj sem danes razmišljala o tem? Na Nizozemskem je 27. 4. kraljev rojstni dan, ki je istočasno največji praznik in največja zabava leta. Ni ga mogoče zgrešiti, res ne. Vsi gredo na ulice, oblečeni v oranžno* in z narisanimi nizozemskimi zastavami na licih. Tudi če si mednarodni študent, se temu ne izogneš, saj se od tebe pričakuje, da boš z odprtimi rokami sprejel tradicijo in, če ne druga, si v lase vtaknil kakšno oranžno rožo. Ulice so nabito polne, organizirani so koncerti na prostem in na določenih mestih se odvijajo živi bolšji sejmi polni čanik (“nepotrebnih drobnarij”, za tiste, ki ne govorite mojega jezika), saj je to edini dan, ko ljudje lahko prosto in nenadzorovano prodajajo svoje stvari. In to vse navkljub vremenu, ki je žalostno in vetrovno in na robu dežja.
*Hitro zgodovinsko dejstvo: Oranžna je nizozemska barva zaradi rodbine Oranje-Nassau, ki na Nizozemskem vlada že stoletja.
Oranžne majice, oranžni klobuki (ki imajo prostor za kozarce), oranžna očala, oranžne obleke …
Primerjati to s Slovenijo je prav … žalostno. Ne le, da turisti na 25. junija ne bi mogli iz našega obnašanja ugotoviti, da je Dan državnosti, še Slovenci ne vemo, kdaj naj praznujemo našo državo. Večina šolarjev (ali vsaj jaz, no) si je zapomnila datum zato, ker je običajno prišel en dan po zaključku pouka. Največ, kar naredimo je, da obesimo slovensko zastavo. Pri tem sta dve možnosti:
a) zastavo pustimo viseti naslednjega pol leta, ker nanjo pozabimo
b) zbudimo se na Dan državnosti in sredi dneva vidimo zastavo sosedov, nakar se zalaufamo na podstrešje, jo hitro izobesimo in se kesamo, ker … smo nanjo pozabili.
Kje so zabave? Kje je naš narodni ponos? Hvalimo se z dobrim vinom, a najboljše priložnosti, da bi ga pili v velikih količinah, sploh ne izkoristimo. Zakaj se mi ne oblečemo v vijolično (že vidim zgražanje Ljubljančanov) ali v barve Celjskih grofov*?
*Ne vprašajte me, kako bi to delovalo, glede na to, da je grb Celjskih grofov napol imel modro ozadje z rumenimi zvezdicami, napol pa belo ozadje z rdečimi črtami. Bi pač bili pisani, kaj.
Junij celo ima popolno vreme, ne pa to aprilsko, ki je prevladovalo danes na dnevu kralja. Koncerti na prostem, kjer ne potrebuješ jakne! Lahko ješ sladoled in ne zmrzneš! Hladno pivo, ki te dejansko ohladi, ne pa spremeni v ledeno kocko! Toliko zamujenih možnosti.
Oblaki, veter, malo dežja … Kje drugje kot pa na Nizozemskem.
Poanta je v tem: danes, ko sem (že drugo leto zapored) gledala Nizozemce, kako z veseljem praznujejo svoj državni praznik, me je malo zbodlo. Slovenija si zasluži več narodnega ponosa, kot ji ga trenutno izkazujemo.
Imamo gore, morje, čudovito naravo, jame, jezera … koliko držav se lahko pohvali tako s plavanjem kot smučanjem?
Izobražujemo se lahko zastonj, pa še poceni hrano dobimo zapovrhu. Ko tu komu povem za sistem študentskih bonov, običajno samo zazijajo.
Slovenščina je prečudovita in z dvojino, ki je tako redka po svetu, ponuja neizmerne izražalne možnosti.
Zastonj zdravniki, zobozdravniki, zdravila.
Športniki in znanstveniki odlični na svetovnem nivoju.
Prostost tiska (37 mesto na lestvici 180 anketiranih držav, vir: Novinarji brez meja)
9 na lestvici enakovrednosti med spoli! (9 od 144 anketiranih držav, vir: Svetovni gospodarski forum)
Ja in?
Nič. Lahko napišem celo kampanjo, pa še vedno bodo obstajali Slovenci, ki bodo zamomljali, ko jih kdo vpraša, od kod so. Ne zamenjajte ponosa s slepoto. Nisem naivna in prepričana, da živimo v pravljični deželi. A mislim, da nam včasih to da še več priložnosti, ki se jih moramo naučiti izkoristiti. Narodni ponos z zdravo mero samokritike je formula, ki deluje za Nizozemsko. Zakaj ne bi za nas tudi?
Letos, ko pride 25. junij, bom šla na kako častno pijačo s kolegi in v mislih bila ponosna na Slovenijo. Ali pa bom pravočasno spomnila svoje doma, da izobesijo zastavo. Konec koncev bi jo vsaj enkrat lahko imeli na balkonu prej kot sosedje …
1 Response
[…] Slovenščina […]