V prvi vrsti moram priznati, da ne gledam veliko filmov ali serij. Saj rada grem v kino, doma si pogledam najpopularnejše filme, ob večerji si s fantom odpreva Netflix in pogledava kakšno epizodo Mythbusterjev ali česa podobnega.* A besede so tiste, ki imajo mojo ljubezen, saj se mi zdi, da veliko bolj spodbudijo mojo domišljijo. Besede so vse: stkejo nove svetove, ustvarijo like, ki postanejo bolj živi kot nekateri ljudje, in oblikujejo stavke, ki ti nasršijo lase in dajo neskončno motivacije.
*Saj vem, da bi se človek ob večerji naj pogovarjal in podobne bedarije, a če skupaj kuhaš (tako kot midva) je prav prijetno sesti na kavč in jesti v miru in tišini.
Vseeno pa neizmerno veliko veselja dobim od dveh vrst filmov: animiranih risank in mjuziklov. In kaj imata ta dva žanra skupnega? Pesmi. O animiranih risankah, predvsem tistih od Disneyja, bom pisala kdaj drugič, saj imam veliko za povedati na temo pomena princesk in naukov, ki pridejo v obliki narisanih živalic, čustev, robotov … Danes se bom posvetila mjuziklom, na filmu ali Broadwayu, ki so v mojem življenju že od nekdaj kot košček osebnega sonca.
Mala Teja in Levji kralj
Od malega sem nora na Levjega kralja, ki je pravzaprav izšel eno leto za mojim rojstvom. VCR kaseta tega filma je popolnoma izrabljena, a zgodba se tukaj ne konča. V pred-najstniških letih sem namreč imela neizmerno srečo, da sem si v londonskem teatru lahko ogledala Levjega kralja in od takrat je to bilo to. Originalni CD pesmi broadwayske zasedbe znam na pamet, s čemer ne mislim le besedil pesmi (tako angleških kot afriških), temveč tudi vse melodije, pavze, govor, naglase … Sposobna sem prepeti cel CD, od A do Ž note natančno, in nekajkrat sem se zalotila, kako na glas pojem, ne da bi se tega zavedala. Torej: Levji kralj = začetek ljubezni do mjuziklov. A ne konec.
Nadaljevalo se je s Fantomom iz opere in My Fair Lady, ki sem ju prav tako videla na odru in CD-ja preposlušala tolikokrat, da sta se pokvarila in ju zdaj ne gre zavrteti, ne da bi se na sredini ustavila. Kasneje je sledil Chicago, Rent, Wicked, Hairspray … pa seveda vsi možni Disney filmi.
Ampak zakaj?
Težko je le v nekaj besedah povedati, zakaj se vedno znova vračam k prav temu žanru in zakaj je moj Spotify prepoln teh pesmi. Razlogov je več in raznoliko:
- Pesmi v mjuziklih imajo nek pomen. Velikokrat v roku treh minut nek lik ali situacijo razložijo bolje, kot bi jo knjiga v stotih straneh.
- V mjuziklih se nihče ne zaveda, da poje. Nihče se iz nikogar ne norčuje, vsem sta ples in glasba del normalnega življenja in mislim, da je to nekaj, kar bi tudi našemu svetu včasih koristilo.
- Vsaka beseda nekaj pomeni. Besedila pesmi so podrobno izrezljana, vsaka beseda je tam, kjer mora biti, in vsak stavek zgodbo vodi naprej.
- Mjuzikli so smešni. Saj je res, da so nekateri žalostni, a pesmi vsebujejo besedne igre, šale, poklone temu ali onemu filmu … skratka, užitek jih je poslušati.
- Skladatelji so geniji. Vsak lik si zasluži svojo glasbeno temo, ko se dva lika srečata, se njuni temi prepleteta, nekateri motivi nakazujejo določeno situacijo in se k njim vedno znova vračamo. Kot najbolje spisana zgodba.
- Zgodba v žepu. Po tem, ko poznaš zgodbo mjuzikla, lahko kadarkoli poslušaš pesmi s popolnoma istim učinkom. Na žalost to pomeni tudi, da se lahko sredi avtobusa zjočeš, ampak okej … je vredno.
- Nobena ideja ni preveč butasta. Morda mi je to še najbolj všeč, saj je v mjuziklih vse dovoljeno. Tip z masko, ki poje skrit v kleti? Kul. Pojoči francoski revolucionarji? Super. Thomas Jefferson kot raper? Genialno. Kar me privede do zadnje točke.
In zdaj: Hamilton.
Moja najnovejša obsesija si zasluži svoj odstavek, saj si nikdar nisem mislila, da bodo ustanovni člani Amerike v meni vzbudili toliko čustev. Hamilton je nedavni hit hip-hop mjuzikal, ki sledi življenjski zgodbi Alexanderja Hamiltona – enega od podpisnikov ustanovne listine v Philadelphii leta 1787. Zveni dolgočasno? Niti približno ni.
Hamilton je motivacijski, ima prelepo glasbo in pesmi z besedili, ki so postala moj pisalni cilj. Včasih za motivacijo potrebuješ Disney princesko, spet drugič potrebuješ pojočega ameriškega ministra za finance. Na srečo smo leta 2017 in lahko ob pisanju esejev poslušam oboje.
