“Auč, boli” v tujini
Za razliko od otroštva, ko sem staršem z nenehnimi prehladi in vročinami povzročala preglavice, sem zdaj kar zdrava. (Trikrat potrkam po lesu oziroma, ker je prikladno blizu, stekleni mizici, na kateri imam noge). A še kako zdrav človek se ne more izogniti občasnim bolečinam. Ko imam srečo, je to le kak prehlad, pri katerem par dni smrkam in se počutim grozno, potem pa čudežno ozdravim brez kakršnegakoli obiska pri zdravniku.
V zadnjem mesecu nisem imela take sreče. In sicer je problem ležal (in še vedno leži) v zobu, ki me je začel februarja svinjsko boleti in pri bolečinah trmasto vztrajal. To jemljem kot osebno krivico, saj vsako leto prostovoljno obiščem zobozdravnico za redni pregled, čistim si zobe, nitkam si jih (ko se spomnim), ne jem (preveč) sladkarij, ne grizem skal … Kaj več še hočeš od mene, zob? Zakaj si me tako grdo izdal?
Zaupala sem zobu in me je izdal. Tako, kot je Anakin izdal Obi Wana.
Na tej točki verjetno moram povedati, da imam srečo, kar se tiče držav, v katerih živim. Slovenija in Nizozemska imata obe odličen javni zdravstveni sistem, predvsem če ju primerjaš s kakšno drugo državo (khem, Amerika, khem), kjer moraš za zdravniško pomoč praktično prodati svojo desno ledvico. Mislim, da se včasih Slovenci ne zavedamo, kako dobro nam gre, a o tem kdaj drugič. Kar je glavno, je to: ne glede na to, kako dobro je nizozemsko zdravstvo, iti k zdravniku v tujini ni noben užitek.
Kako se že reče splošnemu zdravniku?
Za začetek je tu problem tega, da sploh ne veš, kam iti. Začneš se počutiti zanič in najprej moraš odkriti koga in kam naj pokličeš. Naš faks ima resda spletno stran, na kateri je vse opisano, pa vseeno. Program Studentarts nudi študentom storitve splošnih zdravnikov, a za to se moraš prijaviti in vpisati v čakalno vrsto, kar običajno pomeni, da boš na obisk čakal kak dober teden. Mnogi smo kaj hitro pogruntali, da ne glede na to, kaj piše na spletni strani, se naročiš le za probleme, ki niso nujni. Drugače se jim pač tam narišeš in upaš, da te bodo sprejeli. Če se potrudiš in zgledaš še bolj bedno, kot se počutiš, se te usmilijo. Vsaj mene so se do zdaj še vedno. Saj, kaj pa ti koristi obisk teden za tem, ko se ti bolezen začne. Do takrat si ali zdrav ali pa v bolnici. (Njihov problem je torej rešen …)
Kaj pa, če bi mi malo pobrskali po ustih …
Zdaj splošne zdravnike obvladam, a ko me je začel boleti zob, nisem imela pojma, kaj narediti. Moj začetni refleks je bil, da bi si rezervirala letalsko karto v Slovenijo in zadevo uredila v domačem zavetju ambulante svoje zobozdravnice. Seveda je to kar precej nepraktična rešitev (ne glede na to kako atraktivna), zato sem dvignila slušalko* in poklicala na Univerzitetni center za zobozdravstvo in ustno higieno.
*Smešno je, da še vedno rečemo “dvigniti slušalko”, četudi nas večina uporablja mobilne telefone, kjer ni več ravno kakšne posebne razlike med slušalko in preostankom naprave. Pa okej, uporabljala bom izraz, dokler ne pade v pozabo.
Hoe gaat het? (Jezikovni problemi)
Ko prideš k zdravniku v tujini, se malo loviš. Na Nizozemskem sicer vsi govorijo angleško, a vseeno je težko prevesti ves zdravstveni žargon. Predvsem, ko gre za boleči zob, in terminologijo komaj obvladaš v slovenščini, kaj šele v angleščini ali nizozemščini. Pa še težko jih je ustaviti, ko se s teboj začnejo pogovarjati v nizozemščini – na neki točki jim moraš skočiti v besedo in reči “Ik spreek Engels” ali pa, enostavneje, “Ummmmm”. Sreča v nesreči je tole: v zobozdravniškem stolu tako ali tako ne moreš govoriti, lahko le ležiš z odprtimi usti in upaš na najboljše. In v zadnjem mesecu sem se ob pasivnem poslušanju nizozemskih študentov dentalne medicine naučila več izrazov, povezanih z zobmi, kot sem jih kdajkoli želela vedeti.
Osebna mučilna naprava pri zobozdravniku. Približno tako zabavno kot zgleda.
Plačat moram? Ha?
V Sloveniji sem razvajena, saj lahko grem k zdravniku, zobozdravniku, specialistu … in tudi če denarnico pozabim doma, ne bo nič hudega (dokler imam zdravstveno izkaznico, ker če ne te sestre grdo gledajo). Tukaj velja isto: dokler imaš evropsko kartico zdravstvenega zavarovanja, jo pri zdravniku fotokopirajo in računa nikoli ne vidiš. Pri zobozdravniku je na žalost drugače, saj zobozdravstvene storitve niso pokrite v vseh državah in moraš zato plačati takoj po obisku. Ker v Sloveniji zdravje zob šteje isto kot zdravje telesa, to pomeni, da moram po obisku izpolniti čudovit obrazec Vračilo stroškov zdravljenja v tujini od ZZZS in do potankosti razložiti, kaj se je zgodilo. Pri tem izpolnjevanju se sprašujem, ali res mislijo, da ima kdo takšno veselje v tujini hoditi k zdravniku. Ker jaz se jim poskušam izogibati na vse možne načine.
Nekatere navade so drugačne
Ta je prav specifično povezana s Centrom, v katerem mi trenutno urejajo izdajalski zob. V njem namreč v parih delajo študentje, kar me je, priznam, sprva pošteno prestrašilo. Sicer so res študentje 1. in 2. letnika magisterija dentalne medicine, a vseeno. Jaz sem sedaj (približno) drugi letnik magisterija in se še vedno počutim popolnoma nepripravljeno na odrasli svet v kakršnikoli obliki. So dnevi, ki jih preživim v pižami, medtem ko študentje (otroci) moje starosti šarijo po zobeh drugih ljudi!
A vseeno sploh ni slabo. Dlje časa traja kot pri ne-študentskem zobozdravniku, to je res. So pod nadzorom svojih profesorjev, kar me neizmerno zabava, saj jaz svojim profesorjem pišem z vprašanji, kot so “Je to kul raziskovalno vprašanje?”, oni pa jih sprašujejo “Kaj ji naj zvrtam globlje v zob ali je to dovolj?”. Kar precejšnja razlika, hm? Kljub temu pa mi pri njih ni hudega, saj so prijazni, vedno pripravljeni razložiti, kaj počnejo, in polni navdušenja (verjetno nad tem, da jih je nekdo spustil blizu vseh teh svedrov …). Pa še glasbo mi pustijo poslušati med dve- ali triurnimi obiski, kar pomembno pomaga pri tem, da jim vmes ne skočim s stola.
Splošna ocena: lahko bi bilo huje. (Lahko bi, na primer, bila v Ameriki in trenutno zaradi zobobola okoli hodila brez desne ledvice ali kakšnega drugega manj pomembnega organa.)
1 Response
[…] Slovenščina […]