Žongliranje s trenutnimi (odprtimi) projekti
Razmišljala sem, da bi danes pisala o tulipanih, ki so končno začeli cveteti, ali pa o nevšečnostih z zoboboli, zaradi katerih si malo želim, da bi bila v Sloveniji in lahko potožila svoji zobozdravnici. A nekako za to nimam inspiracije. Raje bom pisala o raznovrstnem raziskovanju, ki ga trenutno žongliram in v njem neizmerno uživam. Konec koncev: čemu je dobro imeti lasten blog, če ne moreš deliti svojega navdušenja? Za začetek pa vseeno delim to sliko rastočih tulipanov, ki sem jo posnela danes (toliko, da se ve, da sem res na Nizozemskem):
Tulipani so začeli rasti. Mogoče so iz zemlje pokukali od šoka in radovednosti, ker smo zadnje dni imeli sončno vreme.
Gonilne sile glasbenih dokumentarcev [magistrska naloga]
Ta morda ne šteje ravno pod trenutne projekte, saj se trenutno z njo ne ukvarjam, ampak vsekakor pa šteje pod odprte, saj čakam na komentarje in (najverjetneje) oceno od svoje mentorice in druge bralke. O samem frustrirajočem procesu pisanja magistrske sem se že pritoževala tukaj, zdaj pa je čas, da povem besedo ali dve o temi. Za magistrsko nalogo, ki je bila zapovrhu vsega še razširjena magistrska naloga*, sem pisala o glasbenih dokumentarcih. Kar široka tema, ne?
*Z razširjeno magistrsko, vredno 30 ECTS, sem se izognila novinarskemu pripravništvu. Napisati sem morala med 30,000 in 45,000 besed oziroma največ 115 strani. Mislite, da je to veliko? Pomislite znova. Na koncu je moja magistrska znašala natanko 45,000 besed in 160 strani. Mentorica ni nič rekla o dolžini, res pa je, da je nova na oddelku in morda misli, da je to normalno. (Namig: ni.)
Naslovnica mojega magnum opusa.
Bolj natančno: analizirala sem glasbene dokumentarce in poskušala ugotoviti, kako delujejo gonilne sile, ki so aktivne v ozadju. V ta namen sem naredila korpus* 500 glasbenih dokumentarcev, ki sem jih tudi razvrstila v na novo ustvarjene kategorije. Po branju ogromno literature in gledanju par ducat dokumentarcev, sem določila pet gonilnih sil. Te so vključevale tradicijo dokumentarcev, občinstvo, glasbenike, filmsko produkcijo ter družbeni kontekst, kamor je vključena tudi zelo pomembna glasbena industrija. Nato sem analizirala pet filmov in poskušala ugotoviti, kako te sile delujejo (poudarek na poskušala).
*Mentorica me je skorajda morala prisiliti, da sem Excel tabelo začela klicati “korpus”. Očitno bolje zveni. Saj ima prav …
Ne bom preveč dolgočasila z rezultati, ampak vseeno podam nekaj zanimivih:
- Največ glasbenih dokumentarcev se osredotoča na glasbenike, veliko jih je tudi etnografskih.
- Zvezdniki in superzvezdniki so, nepresenetljivo, najbolj popularni subjekti dokumentarcev.
- Glasbena žanra pop in rock imata največ glasbenih dokumentarcev, a alternativa (metal in punk) jima je tik za petami.
- Feni so bolj kritični do dokumentarcev o svojem najljubšem glasbeniku, saj vse že vedo.
- Veliko glasbenih dokumentarcev prikrije vsaj nekaj informacij ali pa se jim izogne.
Zdaj čakam na oceno in mnenje ocenjevalk, v upanju, da se magistrske ne rabim več dotaknit. Seveda sem ponosna na delo, ki mi je vzelo pol leta in iz magistrske bom najverjetneje pisala tudi znanstveni članek, a zaenkrat imam dovolj. Novi projekti v programu raziskovalnega magisterija so super za čiščenje možganov.
Vplivi in uporaba glasbe v učenju tujega jezika [predmet “Ustvari svoj raziskovalni projekt”]
Na to temo sem naletela skoraj pomotoma, med zbiranjem zamisli za predmet, ampak zdaj sem popolnoma navdušena in, če bo le možno, želim projekt tudi na neki točki izpeljati. Kot otroci se jezika učimo s pomočjo melodije: prvi jezik poslušamo od staršev, ki z nami govorijo s pretirano melodičnim jezikom, prav tako pa nam pojejo pesmice za lahko noč. Ko se učimo drugega jezika, na primer angleščine ali nemščine, poslušamo in pojemo pesmi med poukom. Ideja projekta je, da bi se tudi kot odrasli lažje učili jezika s pomočjo glasbe, saj bi raznolike pesmi pomagale pri izgovorjavi, motivaciji, učenju besedišča in tako naprej. O tem bom najverjetneje še pisala, ker me pač zelo zanima.
Vse to pisanje in branje o glasbi me tudi spodbuja, da več igram svojo (električno) violino.
Primerjava prozodije jezika in melodičnih značilnosti ljudskih napevov [sodelovanje s profesorjem]
Eden naših profesorjev se, na moje veliko veselje, zanima za povezavo med jezikom in glasbo. V svojem projektu želi ugotoviti, ali je možno narediti primerjavo med prozodičnimi lastnostmi jezika (npr. intonacija, ritem) in melodičnimi značilnostmi ljudskih napevov. V ta namen seveda mora pridobiti primerjavo čim večih jezikov, saj so do zdaj raziskave bile narejene le v nemščini, angleščini, nizozemščini in francoščini. Jaz sem prevzela odgovornost za slovenščino (zelo presenetljivo …), prav tako pa bom najverjetneje obravnavala hrvaščino, srbščino in ostale slovanske jezike. Nismo še prepričani, če pravzaprav sploh je kaj za najti, ampak že sam proces raziskovanja mi je v veliko zadovoljstvo.*
*Zabavno dejstvo: v slovenščini je o lastnostih ljudskih napevov največ pisal en sam avtor. Med leti 1940-1960. Še dobro, da imam internet in da revija Slovenski etnograf deli takšne članke.
Občutljivost na pisni komunikacijski jezik pri mladih odraslih [predmet “Debate v lingvistiki”]
No, tega komaj začenjam in bo najverjetneje psiholingvistični eksperiment. Na internetu, predvsem na straneh, kot so Tumblr, velikokrat kroži teorija, da smo mladi zdaj bolj občutljivi na pisni jezik, ker ga toliko uporabljamo. Govorim o stvareh, kot so: koliko “ha” napišeš, ko želiš nakazati smeh; kako uporabljamo “lol”; kako lahko ugotovimo, da je nekdo slabe volje, če na napačen način zapiše besedo “ok”. Z eksperimentom in analizo tekstov želim tudi empirično pokazati, da je temu tako. Bomo videli, kako bo šlo.
Kultura spodbujanja
Ampak kar me morda najbolj veseli je to: tako na novem in starem magisteriju sem dobila zelo dober občutek od profesorjev tu na Univerzi v Groningenu. Zdi se mi, da nas obravnavajo kot sebi enakovredne in to se definitivno pozna na idejah, ki jih dobiš. Med poukom jih ni strah priznati, če česa ne vedo in sprejeti nasprotujočega mnenja. Četudi imaš morda napačno predstavo o kakšni temi, te bodo napotili v pravo smer. Če imaš idejo ali poveš, da te nekaj zanima, ti bodo povedali, kdo na univerzi se s tem ukvarja in kako se z njimi povezati. Na kratko: spodbujajo nas, da sami razmišljamo izven ozke akademske škatlice, saj vedo, da lahko le tako postanemo odlični v tem, kar počnemo.
