Izkušnja v fMRI skenerju
Včeraj sem, iz popolnoma ne-zdravstvenih razlogov, pristala v fMRI mašini. No, rečem pristala, a v resnici je bil fMRI sken posledica dolgotrajnega procesa in želje, da vidim lastne možgane. Pri tem verjetno moram poudariti, da slike možganov ne želim videti iz narcisističnih tendenc ali ker bi hotela imeti najbolj kul selfie vseh časov, temveč iz znanstvenih razlogov.*
*In mogoče čisto malo iz narcisističnih tendenc …
Ampak bistvo leži v tem: lani, po tem, ko sem odkrila svojo ljubezen do glasbenih in jezikovnih raziskav, sem se sprijaznila z dejstvom, da bo znanost očitno zdaj del mojega življenja, kljub temu, da sem se ji vedno vztrajno izogibala. S tem je prišla tudi želja po razumevanju raznih čudaških mašin, ki jih običajno uporabljajo za eksperimente, ter po tem, da bi dobila sliko svojih možganov. Veliko raziskav je namreč že pokazalo, da glasba spremeni možgane in kot dolgoletno violinistko me seveda zanima, če se tudi na meni kaj pozna.
Prevrtimo čas šest mesecev naprej: izvem, da profesor na naši univerzi potrebuje kandidate za fMRI raziskavo in prijavim se hitreje, kot lahko rečeš functional magnetic resonance imaging. Še štiri mesece kasneje in sedim v kleti z fMRI skenerjem oblečena takole:
Dobila sem haljo in hlače (tri številke prevelike), da ja slučajno ne bi bilo kje kaj železnega.
Kaj je fMRI?
Nekaj ozadja: fMRI skener je ena tistih stvari, ki neverjetno lajšajo delo tako zdravnikom kot tudi znanstvenikom. fMRI zaznava pretok krvi v različne predele možganov ter s tem ugotavlja, kateri deli so aktivni (več o tem tukaj). Na kratko: greš v velikanski magnet in na računalniku vidijo, kaj se dogaja s tvojimi možgani, medtem ko delaš raznolike vaje. Kul, ne?
Predpriprave
Ko sem se prijavila na raziskavo, sem najprej od profesorja dobila kratki vprašalnik. V tem te vprašajo le osnovne stvari, na primer katere jezike govoriš (če je raziskava v nizozemščini) in ali si desničar. Levičarji so zelo zapostavljeni v znanstvenih raziskavah, saj imajo drugače “obrnjene” možgane kot desničarji in je zato težje delati primerjavo. (Oziroma: tudi znanstveniki so leni.) Ko sem zagotovila, da sem desničarka in prave starosti, sem dobila še nekaj vprašalnikov, kjer so me vprašali vse: od tega, koliko časa povprečno spim, do celotne zdravstvene zgodovine, s posebnim poudarkom na morebitnih železnih stvareh v telesu.*
*Pri tem postaneš prav paranoičen. Čeprav veš, da v življenju nisi bil kovinar in da nisi nikoli imel ničesar železnega v očesu (auč), se začneš spraševati, če ti starši morda niso zamolčali česa travmatičnega iz otroštva …
Barvni možgani! Kul!
Priprave
Po vseh teh pripravah sem se lahko prijavila za fMRI termin, a dan pred samim eksperimentom sem se še morala dobiti z glavnim raziskovalcem. Ni pomembno le to, da si v skenerju, pomembno je tudi, da poznaš in razumeš tip naloge, ki jo delaš. Temu je namenjen ta prvi sestanek.*
*Tega, da nisem našla prave sobe in sem morala raziskovalcu/profesorju poslati email “sem tu, ampak ne vem točno kje”, raje ne bi preveč omenjala. Nisem jaz kriva, da njegova pisarna od zunaj zgleda kot omara za metle in jo je tako lahko zgrešiti.
Moja prva naloga je bila, da sem si zapomnila 12 dvočrkovnih angleških besed in se naučila, s katero kombinacijo številk se pojavijo. Na primer AT je bila številka 14. Ta del je bil preprost, a na žalost samo osnova, ki sem jo potrebovala za eksperiment. Druga naloga so bile preproste matematične enačbe, pri čemer moram priznati, da sem v zadnjih dveh dneh uporabljala več matematike kot prej v petih letih skupaj. Dobra stran je to, da očitno še vedno znam reševati enačbe tipa 8x – 2 = 14, čeprav se do kakšnega naslednjega eksperimenta tega znanja verjetno ne bom pritaknila.
V zadnji, najtežji, nalogi sem dobila kombinacijo treh imen ter številčno kombinacijo, ki je nakazala, kateri dve imeni moram zamenjati. Pri tem sem dobila lahko kombinacijo (kot 1-2), nemogočo kombinacijo (kot 1-4, saj pri treh imenih četrto ne obstaja) ali pa težko kombinacijo v obliki besede (kot AT), pri čemer se je najprej treba spomniti, s katero številko je beseda povezana.
Dan resnice
Nepresenetljivo sem bila na dan skena navdušena in živčna naenkrat. Navdušena, ker bom videla, kako poteka fMRI, živčna zaradi strahu pred nenadnim napadom klavstrofobije, nezmožnosti ležanja na miru in nočne more, da imam v sebi kaj železnega. Seveda sem doma poskrbela, da na sebi nisem imela ničesar odvečno železnega. To zveni preprosto, ampak med drugim vključuje:
- kakršnekoli kovinske značke na majicah,
- kovinski del gumice za lase,
- žico od modrčka,
- očala (na srečo nosim leče),
- žico od stalnega aparata (nimam),
- maskaro (ki lahko vsebuje železne delčke – ni nujno, a raje ne bi tvegali).
Prispela sem v center možganskega slikanja naše univerze in dobila velikansko haljo in hlače, v katerih sem kar plavala. Potem pa je bil čas resnice in po še nekaj dodatnih formularjih so me pospravili v sobo, kjer je bila takšna zverina:
Velikanska plastična krsta, v kateri sem ležala dve uri (*slika je prototipna, tisti včerajšnji skener sem pozabila slikati).
Dali so mi zamaške za ušesa (ki, kot vedno, niso želeli sodelovati z mano), mi glavo dali v škatlico in mi okoli lepo zatiščali blazine, da se ne bi premikala. Če želiš dobre rezultate, človek ne sme premikati glave, a vsa ta zaščita je tam tudi zato, ker je skener neverjetno glasen. Znanstveniki pač ne želijo, da bi njihovi subjekti oglušeli. Kako presenetljivo.
Prav tako so mi v desno roko potisnili miško, s katero sem odgovarjala na naloge, na levo stegno pa so mi prilepili žogico, ki bi jo lahko pritisnila, če bi me med eksperimentom zagrabila panika. Potem so me, brez drugih navodil, potisnili v ozko plastično mašino in nastavili ekran*. Ugasnili so luči, mi zaželeli srečo in eksperiment se je začel.
*Pravzaprav odsev ekrana, saj je računalniški ekran na samem koncu skenerja, nad tabo pa je ogledalo, s pomočjo katerega vidiš.
Prvih nekaj trenutkov je bilo klavstrofobičnih, a pomaga svež zrak, ki nenehno piha v skener, ter naloge, ki sem jih mogla reševati. Tudi glasen klik-klik-klik skenerja te prizemlji. Med vsakim preizkusom (skupaj jih je bilo 8) sem malo pomigala s prsti na nogah, drugače pa s premikanjem nisem imela posebnih težav. Na sredini četrtega preizkusa se mi je zdelo, kot da se je celotna soba nagnila za 45°, a na srečo je občutek minil ob začetku naslednjega dela. Zaradi miške, ki je bila velikanska in nerodna, sem včasih zgrešila pravilni odgovor ali pa bila prepočasna. Poskušam se ne sekirat. Nenazadnje je to znanost in zato je bilo 8 preizkusov, ne le eden.
Na koncu so me potegnili ven in s šibkimi nogami sem stopila na trdna tla. Profesor je rekel, da mi bo v tednu ali dveh poslal 3D sliko možganov in fMRI sken po mailu (!!!), se mi zahvalil in vprašal, če znam priti ven. Samozavestno sem rekla, da seveda … in se izgubila. Prijazen mimoidoči mi je nato pokazal, kako se odprejo vrata od znotraj* ter povedal, da je ograja zaprta in moram iti vse naokoli. Sprehodila sem se do kolesa in šla domov.
*Pritisniti moraš rdeči gumbek. Na rdečem gumbku nič ne piše. Nekateri smo navajeni, da rdeči gumbek pomeni alarm. Rdečega gumbka ne pritisnemo, ker ne želimo prestrašiti cele stavbe ob pol osmih zvečer.
Sodba
Za nekaj, kar je tako nenavadno in znanstveno napredno, je moja izkušnja z fMRI bila razburljiva, ampak tudi dolgočasna. Na neki točki ti je pač dovolj matematičnih enačb in istih treh imen. A prišla sem v stik z zanimivo tehnologijo in po pošti bom prejela svoje možgane. In tega ne moreš reči vsak dan.
