Ali dogodivščine življenja na Nizozemskem
Katie Melua, pojma nimaš. V Pekingu je morda res 9 milijonov koles, ampak na Nizozemskem jih je 13 milijonov. Pri tem v Pekingu živi 20 milijonov ljudi, tukaj pa 16 milijonov. V bistvu to pomeni, da ima skoraj vsak prebivalec kolo. Če odštejemo ljudi, ki so prestari ali premladi* za vožnjo s kolesom, se pravzaprav izkaže, da nekateri imajo več kot eno samo kolo. Tam, nekje v uti, leži kakšna rezerva za vsak primer, če poči guma.
*Zelo skeptično rečem “premladi”, saj se mi včasih zdi, da Nizozemci otroke dajo na kolo takoj, ko shodijo ali pa še prej. Res pa je, da se otroci hitro navadijo, saj se od začetka okoli vozijo ne z avtom, temveč s tem:
“Bakfiets” kolo, s katerim se prevažajo otroci in pohištvo. Včasih tudi istočasno.
Kolo je obvezno, ne gre se mu izogniti. Ko sem avgusta 2015 prispela na Nizozemsko, je kolo bilo moj prvi in najbolj praktični nakup. Saj tudi v Ljubljani sem se trudila (nekaj tednov) uporabljati kolo, ampak drugače je, ko je okoli tebe kultura koles. Ko sem v Ljubljani želela na faks s kolesom, sta me ustavila najmanjši dež in veter. Tukaj imam na usnjeni jakni bele madeže, ker sem se lani na neki točki vozila skozi točo. Pa še zdaleč nisem bila edina. Torej je jasno, da je kolesarjenje del nizozemskega življenja, a naj dam par primerov, da vidite, kako globoko ta ljubezen sega.
Avtobusi obstajajo … baje
Na začetku letošnjega leta sem v januarju nekajkrat šla v mesto z avtobusom. Vreme: -10 stopinj, veter. Res neprijetno. Avtobusi so kljub temu bili na pol prazni in zmeraj je bilo možno najti sedež. Edini ljudje, ki so bili na avtobusu so bili natovorjeni z nakupovalnimi vrečki in/ali bili stari več kot 60 let. Stavit grem, da mladi na avtobusu niso bili tam po svoji volji, temveč so bili v to prisiljeni, ker je kolo bilo pokvarjeno ali jim ga je kdo ukradel.
Če prideš na faks po deseti uri, imaš probleme
Nizozemci trdno verjamejo v začetek faksa in službe ob deveti uri. Če prideš na faks pred deveto uro, so vsa parkirišča za kolesa prazna. Če prideš ob enajstih … no, ja.
Univerzitetno parkirišče. Potem pa ti najdi parkplac …
Mislim, da dosti pove dejstvo, da imajo vsa univerzitetna parkirišča vsaj eno osebo, ki skrbi, da so vsa kolesa tam, kjer morajo biti. Zadolženi so za red in za to, da parkirišče ne pade v kaos. Ne pomagajo ti najti parkplaca.
Kolesa. Kolesa povsod.
Ena ključavnica je vredu, dve sta boljši
Na svojem kolesu imam dve ključavnici, ki služita v dvojen namen. Eno je preprečitev kraje: ne zato, ker bi ključavnica sama preprečila krajo (kolo tatovi z lahkoto oskubijo, dokler ne ostane le ogrodje, kljub ključavnici), temveč zato, ker se kradljivcem ne da ukvarjati z zaklenjenim kolesom. Vedo, da bodo nekje našli nezaklenjenega, za katerega bodo porabili manj časa. Drugi razlog pa je identifikacija: moja druga ključavnica je živo roza barve* in kolo mi pomaga najti veliko hitreje. In to govorim o pravih, težkih ključavnicah, ne tistih stvareh, ki jim v Sloveniji pravimo ključavnica za kolo.
*Zdaj ključavnica ni več živo roza barve, temveč je bledo roza barve. To pa naredita dež in veter (rekla bi tudi sonce, ampak kaj ko pa ga ni …)
Na začetnem tečaju nizozemščine se naučiš dele kolesa
Sploh se ne šalim. Začetni tečaj nizozemščine, kjer preideš z nivoja A0 na nivo A1 ali A2, ima učbenik, v katerem se 10. poglavje imenuje Bij de fietsenmaker (pri izdelovalcu koles). To pomeni, da si poglavja sledijo: v kafiču … v restavraciji … na trgu … pri zdravniku … pri izdelovalcu koles. Poglavje vključuje dele kolesa (ki jih zdaj znam bolje v nizozemščini kot v angleščini, morda celo v slovenščini) ter kako se pogovarjati s popravljalcem koles. Našteje tudi pogoste probleme in pridevnike, s katerimi lahko kolo opišeš.
Znak “prepovedano parkiranje”? Kaj te to je …
A kar me morda najbolj zabava, je kako absolutno Nizozemci ignorirajo znake, ki jim poskušajo dopovedati, da nekje ne smejo pustiti svojega kolesa. Ti znaki so povsod.
“Prepovedano puščati kolesa”. Ne kaj posebej učinkovito …
Na žalost se jim to ne izide, saj so tudi kolesa povsod.
Kaj je tisto tam rdeče na steni? Se vidi, kako je znak učinkovit …
Na tej točki sumim, da Nizozemci enostavno ne preberejo teh znakov. Res pa je, da je najhuje, kar se jim lahko zgodi to, da kolo nekdo prestavi. Kolesa ti ne bo nihče odpeljal. Ukradel, ja. Prevrgel, definitivno. Ne pa odpeljal iz pravnih razlogov.
Znak na trgu je približno isto učinkovit kot tisti pri fakulteti. Torej, ni.
Danes zjutraj sem se na faks pripeljala s kolesom v dežju in komaj našla parkplac. Ko vozim, škripam na ves glas. A to, je kolegica izpostavila, pomeni le, da sem končno postala overjen član nizozemskega kolesarskega kluba. Kar je res. Vsi se vozijo se kolesi, a prej te bodo sodili, če imaš novo kolo kot pa razpadajočega. Konec koncev: glavno, da se pelje in moje vsekakor se. Ampak glasno.
