Malo stvari je tako zaznamovalo moje otroštvo kot Harry Potter. Pa ne le otroštvo, tudi (predvsem) osnovnošolska in srednješolska leta. To ni tako nenavadno za našo generacijo, saj smo z junaki te knjižne in filmske franšize odraščali. V mojem zadnjem razredu osnovne šole je bila izdana 7. (in zadnja prava) Harry Potter knjiga, v zadnjem letniku gimnazije pa smo se jokajoče poslavljali od likov še enkrat, ko je prišel ven zadnji film. Moj point je v tem: ko sem decembra izvedela, da na Nizozemsko prihaja razstava Harry Potter: The Exhibition sem vedela, da bom šla. Četudi imam trenutno rahlo kislo mnenje o J. K. Rowling (a o tem kdaj drugič).
Razstava je v Utrechtu, bolj kot ne sredi ničesar, in stavba je obdana z gradbišči. Vsi, ki so izstopili na železniški postaji, so bili tam z istim namenom kot jaz. Okolica, za razliko od samega Utrechta, ni kaj posebej lepa, a njej v prid sta včeraj bili dve dejstvi: 1) prvič po parih dneh ni pihal močan veter, ni lilo in celo nekaj sonca smo imeli* in 2) vsaka okolica je izboljšana, če je v njej Harry Potter.
*Nizozemci so tako nenavajeni sonca, da ob ne-oblačnih dneh običajno sumničavo pogledajo v nebo, češ “kaj pa je tista velika rumena zadeva tam?”. Dve izjavi, ki najbolje zaobjameta nizozemsko vreme sta: “poletje je najboljši dan v letu” in “ko kolesariš, bo veter vedno pihal v tebe”.
Ko rečem, da je razstava sredi ničesar, se ne šalim.
Nepresenetljivo je ogromen prostor bil nabito poln, četudi so organizatorji (hvala Merlinu*) poskrbeli, da le omejena količina ljudi lahko naenkrat gre v razstavni prostor. Med čakajočimi je bilo največ družin, a tudi število obiskovalcev moje generacije ni bilo zanemarljivo. Se pač ve, kdo so največji navdušenci.
*Ker če si zahodnjaški čarovnik, se pač ne zahvaljuješ bogu, temveč največjemu čarodeju vseh časov: Merlinu.
Sama razstava je … velika. A težko je povedati (ali celo s slikami pokazati), kako zabaven občutek je, ko hodiš med predmeti, o katerih si toliko bral. Neopisljivo, četudi mislim, da me drugi Harry Potter navdušenci najverjetneje dobro razumejo.
Dobby, hišni vilinec, je v knjigah in filmih očaral s svojo trditvijo, da je svoboden.
Še zdaj vsakih nekaj let preberem knjige. Vedno znova se smejim in jočem.
Fred and George Weasley (ne, gospa Rowling, nikoli vam ne bom odpustila za Fredov umor) imata rada potegavščine in sta med najboljšimi liki. (Vsi liki so med najboljšimi liki, da bo jasno).
Tudi filme rada pogledam, vsake toliko časa. S fantom sva na tej točki ustvarila že tradicijo, da jih gledava na vsakega pol leta – pred začetkom resnega faksa v septembru in ob koncu prvega semestra konca januarja. Nekatere dele lahko citiram na pamet. In ne, ne zdi se mi izguba časa. Sproščujoče je.
Nihče, niti Voldemort, ni tako osovražen kot Dolores Umbridge. Ona in njena birokracija sta naši generaciji pokazali, koliko slabega lahko naredi nekdo pod pretvezo uradovanja.
A ne glede na to, kako sproščujoči so filmi, imam en nasvet: ne poskušajte gledati vseh 8 filmov naenkrat v obliki maratona. Skupaj je to 19 ur in 40 minut. Če začneš gledati ob devetih zvečer, kot sva to poskušala midva, ti ne bo uspelo. Prideš do petega filma in zaspiš. Če začneš ob štirih zjutraj in si naspan … no, potem pa je možno. A ob tem izgubiš dosti veselja.
Hipogrifi so čudoviti. Če bi živela na Bradavičarki, bi nedvomno poskušala zajahati hipogrifa in poleteti. Po moje ne bi bila tako neumna kot Malfoy in me hipogrif ne bi ugriznil. Upam.
Sama razstava je trajala kakšno uro in pol, začela pa se je tako, smo stali v popolnoma temni sobi in nam je neki ubogi uslužbenec povedal, da se moramo zadreti urok Revelio v prazno steno, če želimo priti na Bradavičarko. Temu je sledil uvod, v katerem so nekateri otroci sedli na stol in jim je, na podlagi zelo očitnih vprašanj, čarobni klobuk povedal, kateri hiši pripadajo. Na tej točki sem se zavedla, da sem vsaj za ta del razstave morda prestara. (Sem pa vseeno ploskala tistim otrokom, seveda.)
Kako delati čarobne napoje, prvi del.
Kako delati čarobne napoje, drugi del (učbeniki).
“Marauder’s map” ti pokaže, kje je kdorkoli na Bradavičarki. Na srečo obstaja le ena, drugače se učenci tam ne bi nikoli varno počutili. (Khem, kot da je zdaj Bradavičarka takšno varno okolje medtem, ko je Harry tam … Vsi profesorji Obrambe pred mračnimi silami umirajo.)
Po razstavi in kratkem nakupu v trgovinici, ki je prodajala precenjene Harry Potter spominke*, sem si pa še šla malo ogledati center Utrechta.
*Pravim, da so precenjeni, ne zato, ker jih ne bi želela imeti, temveč zato, ker nekatere stvari že imam in vem, po kakšni ceni jih prodajajo na Amazonu. Namig: je veliko nižja kot pa tukaj. (In ja, vseeno sem si kupila broško hiše Ravenclaw. Sem pač predvidljiva, kaj naj).
Kolo in kanal. Še kdo kaj drugega od Nizozemske pričakuje?
Želim si, da bi lahko na temo Utrechta povedala kaj bistrega, ampak ne morem. Na tej točki so me noge bolele od hoje in zdelo se mi je, kot da si ogledujem katerokoli drugo nizozemsko mesto. Saj je lep, a nisem imela dovolj časa, da bi ugotovila, kaj je na njem posebnega. Moj vtis je v tem trenutku torej predvsem, da je Utrecht poln koles, kanalov, odprtih trgov, koles, oblakov in tistega nekega čudnega kipa letečega psa, ki sem ga pozabila slikati.
Kanal. Kolesa. Kanal. Kolesa. Šokantno.
Kot mi je (nizozemsko rojen) fant lepo izpostavil: Ta vrata na kanalih, ki zdaj delujejo kot slike, pravzaprav lepo kažejo, koliko so Nizozemci v resnici včasih uporabljali kanale.
Moj petek je torej vključeval Harryja Potterja, sonce in pohod po enem največjih nizozemskih mest. Gezellig.*
*Neprevedljiva nizozemska beseda, ki zaobjema srce nizozemske kulture in označuje vse: prijetnost; čas, ki ga preživiš z ljudmi, ki jih imaš rad; udobnost; skupnost; brezskrbno pohajkovanje … v glavnem vse, kar je lepega na svetu.
Škoda, da ni bliže. Bi šla še enkrat z mano, če sva že prve knjige čitala skupaj :)….