In živčnost, ki spada zraven
Danes sem, spet, prestala svoj prvi šolski dan, tokrat na programu raziskovalnega magisterija Language and Cognition. Zdaj je minilo že skoraj leto dni od tega, ko sem, med študijem novinarstva, ugotovila kaj zares želim početi v življenju. Pot do tega spoznanja je bila dolga, vijugasta in z veliko postanki, meni (in najverjetneje tudi mojim staršem) pa je povzročila več kot le en glavobol. Od nekdaj sem vedela, kaj imam rada in (poenostavljen) spisek je količkaj preprost: branje, igranje violine, tuje jezike, pisanje. Vse, kar je preostalo, je ugotoviti kako od tega preživeti.
Najprej sem poskusila s študijem prevajalstva, a čeprav se s prevajanjem lahko kratkočasim in delo z veseljem opravljam, ni nekaj, kar bi lahko počela celo življenje. Preveč jezika – premalo prostega pisanja. Sledil je magisterij iz novinarstva, ki je še vedno v poteku, a izkazalo se je, da introvertirani ljudje, ki neradi silijo v druge, niso primeri za ta poklic. Veliko pisanja – preveč ljudi – premalo akademsko. Potem pa sem lani, bolj kot ne po slučaju, odkrila področje kognicije in s tem knjige ter znanstvenike, ki se ukvarjajo z nečim, kar me je zmeraj zanimalo, a nisem znala spraviti v besede: povezava med jezikom in glasbo, jezikom in možgani, glasbo in možgani … v vseh možnih kombinacijah (kot vidite tega še vedno ne znam spraviti v besede).
Moje akademsko popotovanje je kakor potka v gozdu: vijugasta in ustaljena, a vseeno lahko hodim malo sem ter tja, ko si tega zaželim, na poti pa ogromno stvari spoznam.
Z vztrajnostjo in pragmatičnostjo, ki sem jo podedovala od mame, akademskim duhom od očeta in svojeglavostjo od brata sem se odločila, korak za korakom, vpisati v nov program, prepričati ljudi okoli sebe, da je to prava poteza, in začeti slediti svojim … sanjam? Morda raje rečem, da sedaj sledim svoji želji in svoji poti v prihodnost, ker sanjala še nisem nikoli o tem. O lebdečih volkodlaških jabolkih, ja. O tem, kako potujem s hobiti preko Šajerske v Gospodarju prstanov, tudi. Imela sem celo sanje, da sem superzvezda v vesoljskem resničnostnem šovu in nočno moro, da se neki pes nikakor ni želel pri meni cartat. Sanje imam, več kot očitno, raznolike. A nikoli nisem sanjala o glasbeni in jezikoslovni kogniciji. Odločila sem se torej slediti svoji globoki in močni želji.
Prevrtimo čas za eno leto in dva meseca kasneje. Danes sem z tem novim programom začela in to je bil že moj sedmi šolski dan: vrtec, osnovna šola, gimnazija, mednarodna matura, dodiplomski študij na filozofski fakulteti, magistrski študij na univerzi v Groningenu, in zdaj raziskovalni magisterij v istem mestu.
Takšna je moja pot na faks. Pa naj se še kdo vpraša, zakaj sem želela ostati tukaj.
Lahko bi torej rekli, da sem že strokovnjak prvih šolskih dni in z gotovostjo lahko zatrdim, da se tega nikdar ne navadiš. Še vedno noč poprej nisem bila zmožna zaspati, še vedno sem se zjutraj dlje kot običajno sekirala, kaj bom oblekla, in še vedno so mi metuljčki letali po trebuhu, ko sem se približevala novi učilnici. A ko smo začeli s poukom, pa je naenkrat bilo bolje. Malo živčnosti, seveda, in misli “kaj če se osmešim in rečem kakšno bedarijo”, ampak … To je moj teritorij. Včasih se vprašam, zakaj imam takšen odpor do misli, da bi si že zdaj našla redno službo, ki bi trajala od 8:00 – 16:00 (oziroma, pri pametnih Nizozemcih, od 9:00 – 17:00*), zakaj želim še naslednji dve leti vztrajati ob popolnoma novem študiju, potem pa še nadaljnjih nekaj let ob doktoratu.
*Sedaj sem že tak navajena začetkov ob devetih, da v Sloveniji vedno doživim šok, ko moram od doma pred 8:30. Zobozdravniki ob sedem trideset ali sestanki ob osmih so nova oblika mučenja. Saj ne, da se na Nizozemskem ne vstajam zgodaj. Še vedno sem jutranji človek in nič ni boljšega kot pitje čaja, ko preostanek sveta še spi. Ampak ne vstajam pa tako mazohistično zgodaj, kot sem se morala v Sloveniji.
Preprost odgovor? (Na nezastavljeno vprašanje zgornjega odlomka) Rada se učim. Še pomembneje: rada se učim v varnem zavetju univerze. Rada raziskujem z vedenjem, da imam podporo profesorjev. Všeč mi je, da je moja naloga to, da o nečem čimveč izvem in potem to pokažem. Nov program, pri katerem v prvem semestru nimam nobenih izpitov temveč štiri različne eseje, bo mi to omogočil. Kar je še boljše: še niti začela nisem dobro, pa že lahko raziskujem povezavo med jezikom in glasbo na kulturni ravni. Pa naj še kdo reče, da je šola dolgočasna!
Navdušenje ob prvemu šolskemu dnevu (poncho vsak dan, cel dan).
