O pisanju magistrske …

… ali proces počasnega spusta v zmedo

Naj bo jasno: pisanje mi, na splošno, gre. Sem ena od tistih srečnih, ki niso imeli nikoli težav osnovnošolskimi spisi ali srednješolskimi eseji ali univerzitetnimi raziskovalnimi nalogami ali celo s tistim enim znanstvenim člankom na temo slovenske lingvistike (čudno, kako se terminologija spreminja in skozi leta življenja postaja vedno bolj snobovska, kajne?). A obstaja velika razlika med 1.000 besedami eseja ter 45.000 besedami magistrske naloge in ta razlika leži predvsem v tem, da pri ta drugem več ne veš, kje se ti glava drži.

(To pišem med čakanjem novega monitorja, mimogrede. Če se izrazim dramatično: edino, kar je hujše od zmede, ki trenutno vlada v mojih možganih, je dejstvo, da se ta zmeda nahaja le na enem ekranu, ker je drugi crknil. Kot da bi čutil, da ga zdaj najbolj potrebujem. Ah, tehnologija, le kaj bi mi brez tebe.)

Kolikor sem do zdaj ugotovila, je (vsaj moje) pisanje magistrske sestavljeno predvsem iz naslednjih aktivnosti:

• strmenje v prazen Wordov dokument (ki se nikakor noče sam napisati);
• ugotovitev, da se v družboslovju prav noben raziskovalec ne strinja z drugim;
• hrepenenje po preprostejših časih, ko ni bilo interneta in je bilo (si predstavljam) nekaj utehe v manjši količini virov;
• pomanjkanje časa (ki ga pa je vseeno dovolj za kakšno serijo ali sproščanje pred xboxom);
• konstantno preskakovanje med “eh, sej bo vse kul” in “nočem veeeeeeeeč”;
• da je najkoristneje prokrastinirati ob prevajalskem in lektorskem delu (naenkrat je vse bolj zanimivo).

Sodeč po internetu je to kar normalen proces, skozi katerega gredo prav vsi. Vem, o čem govorim. Vem, kaj hočem povedat. Ampak kako pa to napisati, pa mi še uhaja. Razdalja med možgani in praznim listom papirja je kratka, a nepremostljiva.

O dejanski temi moje magistrske, glasbenih dokumentarcih, kdaj drugič. To je bil le en kratek odmor, zdaj pa dalje na branje člankov in popravljanjem prvega osnutka teksta, v katerem je trenutno več rdečega kot črnega (ali, kot me je danes vprašala kolegica: “Teja, zakaj tvoj papir krvavi?”).

Glasbene dokumentarce bom ukrotila, na tak ali drugačen način. Dokler se to ne zgodi, pa se tolažim s sledečim citatom, ki je danes padel v moje naročje:

“Da dosežeš velike stvari, potrebuješ dvoje: načrt in ne ravno dovolj časa.” – L. Bernstein

In mislim, da imam oboje.