Teja potuje

Bruselj postaja pošteno jesenski in redno nas obdaruje z dežjem, ledenim vetrom in nič sonca. Še Grand Place, drugače tako poln turistov, je te dni veliko bolj prazen.

Vidite, celo sliko lahko človek posname brez kakršnihkoli ljudi v ozadju. Čeprav to, priznam, ima morda malo več povezave s tem, da niso vsi ljudje pripravljeni stati na odprtem, medtem, ko pada srednje močan dež.

(Moje trmasto vztrajanje proti nakupu dežnika je zdaj že doseglo epske dimenzije, saj se mi zdi, da nekaj se bo pa že moralo končati – ali dež ali pa moja trma, da dežnik pa res ni nujna zadeva v človeškem življenju. Upam, da bo prvo, dozdeva se mi, da bo drugo.)

Arcades du Cinquantenaire. Postavili so jih v čast petdesete obletnice belgijske osamosvojitve.

Slabše vreme očitno pri mnogih vzbudi razmišljanje in tako sem zadnje dni poslušala sošolce govoriti o domotožju. Prav ironično, da so oni tisti, ki sanjajo o svojih domačih in ljubljenih, jaz pa tista, ki gre za počitnice domov. Ugotavljam, da domotožje ni nekaj, kar se zgodi vsem oziroma, morda bolje rečeno, ni nekaj, kar se zgodi vsem v istem preteku časa.

Zavedam se, da je to tudi zelo povezano z internetom in tem, da ljudi lahko vidiš kadarkoli, še preden bi ji sploh začel dobro pogrešati. Prav tako je velika razlika med tistimi, ki so že prej študirali v drugem mestu, in tistimi, ki so se zdaj na izmenjavi prvič v življenju morali spoprijeti z lastno kuho in življenjem v neznanem mestu.

Po novem štejemo: A, 2, 3, Č, 4, 5, F …

A obstaja še ena razlika, še ena delitev študentov (ali kar splošno: ljudi) v dva različna tipa; in sicer na tiste, ki črpajo energijo iz znanih krajev, obrazov, stvari, ter tiste, ki delujejo kot svoj lasten ekosistem, katerim ni težko zamenjati postelje, v katero ležejo vsako noč, če le imajo nekaj, kar jih “ozemlji”.

Jaz sem…vsekakor drugi tip človeka. Dokler imam svojo knjigo (še najraje Good Omens v fizični obliki, če je le možno, a tudi Kindle zadostuje); beležko in peresnico; pa morda še povštr če grem kam za dlje časa, in sem srečna.

Ne pravim, da nikoli ne pomislim na dom. Ne pravim niti, da mi ne bo prileglo priti domov. Pogrešam starše, pogrešam brata, pogrešam psa, (pogrešam xbox), pogrešam prijatelje, ampak to ni tista globoka bolečina pogrešanja, ki jo čutijo nekateri, kadar imajo domotožje. Ni tisto pogrešanje, ki ga občutiš, ko si otrok (ali najstnik) in zboliš nekje, kjer ni staršev. Ni tisti občutek velike žalosti, ki ga dobiš ob kakršnikoli izgubi.

Zaradi takih robnikov se vsak dan ob hoji po mestu vsaj dvakrat spotaknem. Vsepovsod so. Čeprav ponekod so že zaliti z betonom.

Ne, pri meni gre bolj za abstraktno občutje; kot pri amputirancih, ki jih srbi nekaj na odrezanem udu in se želijo popraskati, preden se spomnijo, da pravzaprav ni ničesar tam. Torej: vem, da bi morala pogrešati dom in že nekajkrat sem ga začela pogrešati zgolj zaradi tega, ker bi to od mene bilo pričakovano, preden sem se spomnila, da ne. Pravzaprav ni nobene potrebe po tem.

To, da ne preživim vsakega dne ob razmišljanju, kako zelo želim skakati po domačih stopnicah ali piti čaj v najljubši čajnici še ne pomeni, da sem slab človek. To, da ne čutim sladke bolečine, ko pomislim na domače, ne pomeni, da jih nimam neskončno rada in da jih ne želim videti. Samo nobene potrebe nimam po tem.

In veste kaj? To je dobra stvar. Pomeni, da so me starši vzgojili v samostojno osebo, ki se znajde v neznanih situacijah. Pomeni, da jih nikoli ne rabi skrbeti, da ne bom znala poskrbeti zase. Kar je še bolj pomembno: to, da želim iti domov in jih želim videti, kljub temu, da po tem ne čutim nobene potrebe? Oprostite, ampak mislim, da večjega komplimenta skorajda ni.

S tem pa grem pod tuš in še na zadnje belgijsko pivo za naslednji teden in pol. O, le kako bom preživela.

Naj bo zeleno.

Nazaj na kazalo

Po zelo “napornem” tednu (ki je zame vključeval le 17 ur pouka, za ostale pa precej več), smo Erazmovci soboto izkoristili za obisk bližnjega Brugesa. Sprva smo se dogovorili za odhod z vlakom, ki bi iz Bruslja odpeljal ob 8:59, in po pravilih študentov, ki ne vstajajo zgodaj, razen če je to res nujno potrebno, prestavljali uro, dokler nismo na koncu v soboto dopoldne pravzaprav sedeli na vlaku ob enajstih.

Belgijska pokrajina, kot videna z vlaka.

Seveda besedo “sedeli” uporabljam zelo metaforično, saj smo takoj, ko smo prišli na vlak, ugotovili, da se je očitno cela Belgija odločila za sobotni izlet v smeri Brugesa, vsaj sodeč po nabito polnem vlaku. Tako smo ubrali edino razumno odločitev in ostali kar na prehodu med dvema kupejema, kjer so ljudje vstopali in izstopali, in ki je bil ravno dovolj velik, da je lahko na približno-pravokotno-kvadratnem prostoru stalo sedemnajst ljudi. Nekaj nas je sedlo na stopnice, proti koncu je nekaj pogumnih posameznikov sedelo na tleh, in nasploh smo igrali sardine v konzervi vedno, ko je kdo želel uporabiti vrata, ki smo jih blokirali.

Mimo lepega mesteca smo šli. (Ne vem, kakšno je ime).

Med uro-in-pol dolgo vožnjo je vlak sredi ničesar tudi nekaj minut stal, sledeč izjavi, ki je, najverjetneje, ponudila razlago, a je bila samo v nizozemščini, saj očitno, ko si določeno količino kilometrov oddaljen od Bruslja, vsi začnejo protestirati proti francoščini in te veliko prijazneje gledajo, če govoriš angleško. Še sprevodnika nismo mogli vprašati, saj ga ni bilo. Sploh. Pred odhodom na vlak smo kupili 50 € vredno karto za 10 voženj, a se nihče ni prikazal, da bi nam jo podpisal, ne tja ne nazaj, tako da imam po obisku Brugesa še vedno na voljo vseh 10 voženj. Hm, tudi ni slabo.

Ena ura na vlaku, pa sem na telefonu že imela 30 slik. Na neki dvorišču kmetije, mimo katere smo se peljali, smo celo videli alpaco! Pa veliko lenih krav.

Bruges je…lep. In poln turistov, vendar smo to tudi mi bili včeraj, tako da mislim, da se ne smem pritoževati (čeprav smo pa ugotovili, da smo le po enem mesecu življenja v Bruslju prevzeli mentaliteto, ki je tako značilna za prebivalce velikih mest in se lahko povzame predvsem z besedami “Ugh, spet turisti,” kadarkoli ti pot ovira kdo z velikanskim fotoaparatom. Ne, jaz seveda nisem bila taka. Jaz za slikanje uporabljam telefon. Veliko bolj elegantno.).

Ne, to niso vsi en in isti kanal – samo pač res jih je dosti v Brugesu.

Bruges ima…majhne in ozke ulice, žive barve hiš, ki so arhitekturno tako različne, da na predelih mesta deluje kot da se je otrok igral z legokockami, neorganizirano postavil stavbe, njegov starš pa je samo skomignil z rameni in pustil vse ležati, tako kot je originalno padlo, brez najmanjše skrbi.

Bruges ima…veliko kanalov, kar je sicer super, a se je izkazalo za problematično, ko se nas je skupina različno-nacionalno-opredeljenih študentov odločila, da bomo pot našli, če sledimo kanalu. Vse bi šlo super, če bi pravočasno ugotovili, da smo pomotoma začeli slediti drugemu kanalu, ki je pravzaprav prečkal prvega. Bili smo velika skupina, morda celo malo prevelika za kakršnokoli načrtno spoznavanje mesta, ampak super za spoznavanje ljudi, s katerimi si deliš klop na faksu. Bilo nas je sedemnajst in, kar me je zelo presenetilo, prav cel čas nam je uspelo hoditi skupaj.

Še en kanal …

No, preden pomislite, da to ni nič posebnega, se spomnite šolskih izletov, kjer je bilo le kakih pet ali šest več dijakov/učencev, dve učiteljici, pa še vedno je bilo skoraj nemogoče vse spraviti na en kup. Saj je res, da smo tudi mi vmes zgubili dve, ki sta slikali most (ki jih Bruges tudi ima ogromno) in potem sledili navodilom so-Erazmovke, ki ima probleme z levo in desno stranjo. Kar je, kot si morda znate predstavljati, kar pomembna stvar, ko pride k dajanju navodil in razbiranju informacij z zemljevida. Seveda je, po neki čudni logiki, v katero ni nihče dvomil, prav ona bila tista, ki nas je okoli vodila.

(Vse skeptiki: ne, nisem bila jaz tista z zemljevidom. Sram vas bodi, če ste to pomislili.)

Ozke ulice in barvne hiše. Zelo kjut.

Ampak kljub velikemu čakanju, občasnemu zgubljanju posameznikov, neštetimi (podvojenimi in potrojenimi) slikami, se nas je sedemnajst dvajset-nekaj-letnikov uspelo držati v strogi gruči. Skupaj smo jedli frites (ne, ne bom rekla pomfri, ker po prihodu domov niti slučajno ne želim pričakovati istih standardov od slovenskega pomfrija; že z vaflji bom imela dovolj velike probleme), skupaj smo šli na pijačo v 500 let star kafič, skupaj smo prestrašili nekaj nič hudega slutečih mimoidočih, ko smo jih prosili za skupno sliko, skupaj smo skakali na glavnem bruškem trgu v upanju, da nam uspe narediti kul sliko v zraku, skupaj smo prispeli v in šli iz Brugesa, skupaj smo se pogovarjali v neki čudni kombinaciji jezikov (in učili drug drugega svojih maternih jezikov – pri slovenščini je že pri pozdravu prišlo do problema, saj je drugi Slovenec vztrajal pri “živjo”, s čemer se jaz…bomo rekli “ne strinjam), skupaj nas je premočilo kot male mačke.

Kanal, voda, arhitektura Brugesa – vse vidno. Skoraj za na razglednico.

Bruges je…deževen. Tukaj v Belgiji obstaja splošno neizpodbitno znanje, in sicer: “V Brugesu vsak dan dežuje,” kar je ena od tisith stvari, ki bi jih v prihodnje jaz rada vedela preden obiščem mesto, ne pa v trenutku, ko se stemni in so naenkrat ulice prazne. Ob petih je tako začelo pošteno deževati in do takrat, ko smo ob šestih prispeli na železniško postajo (vmes smo se parkrat morali ustaviti, ker je enostavno preveč lilo – in to tudi po škotskih in kanadskih standardih), smo bili premočeni. Mokra oblačila, lasje, od katerih je kar teklo, luže v čevljih, v glavnem vse, kar bi lahko dali na seznam, poimenovan Kako zboleti.

Mini-parkec (ali velik vrt?) sredi centra.

Pod navodila, kako te sestavine uporabljati, bi verjetno dal tudi kaj takega kot: 1) Tekaj po mrzlem dežju in pusti, da veter naredi svoje,
2) Vozi se uro in pol z vlakom domov s hlačami, ki se sušijo na tebi,
3) Iz železniške postaje se vozi pol ure domov z avtobusom.

Vidite, to se pa zgodi, ko poskuša kdo posneti “dramatično” sliko z mano.

A kljub temu, moram povedati, da je prav ta dež naredil nekaj pomembnega: kot vedno, je slab dogodek veliko bolj pokazal, da so ti ljudje v bistvu vredu, kot bi lahko kakršnakoli količina zabave. In to je pomembno. Vsekakor dež ni pokvaril mnenja o celem dnevu in lepem izletu, četudi smo domov prišli veliko bolj mokri in premraženi, kot je to kdorkoli od nas želel. Prehlad, ki me danes malo muči, ni toliko presenetljiv (ali pa je presenetljiv le v svoji milosti), ampak je bolj opomin na to, da se lahko zgodijo slabe stvari, pa še to ne pomeni, da je prav vse bilo slabo.

(Mama, ki to bereš in te je malo zgrabil strah: takoj, ko sem prišla domov, sem šla pod topel tuš, vzela lekadol plus C, spila čaj, si posušila lase in se spravila v topla oblačila. Danes pijem veliko čaja in sem nasploh odgovorna oseba, ki ji trma preprečuje, da bi zbolela.)

In dež!

Mislim, da bomo s to skupino prihodnje vikende šli na več izletov – pogovori že potekajo za načrte za naslednjo soboto – in čeprav upam, da se bomo lahko izognili dežju, drugih stvari ne bi kaj dosti spremenila.

Nadaljuj

Vedno znova sem opomnjena, kako hitro pravzaprav mineva čas. Tukaj sem skoraj že en mesec! In (bolj pomembno), en teden je od tega, kar sem nazadnje updateala blog, a se mi zdi, kot da je bilo včeraj, ko sem sedela na kavču in se ukvarjala s tem, kako nesodelujoče besede sestaviti v stavke.

Pristala v koncu Bruslja, ki ima kanal. Še dobro, da sem ga odkrila, ker drugače na zemljevidu nikoli ne bi našla, kam sem odtavala.

Te dni se privajam na pouk in rada bi rekla, da so se študentje izboljšali, ampak mislim, da bom laži raje prihranila za stvari kot “ne, niti malo domotožja nimam” in “seveda sem prepričana, da bom uspela vse izpite v prvo narediti”. Učne ure same so večinoma zanimive, čeprav nas je pri prevajanju v angleščino profesor prestrašil, ko je nam, Erazmovcem, rekel, da se predmetu pridružujemo na lastno odgovornost, saj ne namerava spuščati kriterijev. Hmmm. Je pa prav zabavno pri drugem predmetu, kjer prevajamo v francoščino in se nekajkrat na uro izigra naslednji scenarij.

Profesor: “Kako bi prevedli ta stavek?” (Poda stavek.)

Belgijski francosko-govoreči študent: (Prevede stavek)

Profesor: “Ne, to ni pravilno francosko, čudno zveni. “

Študent: “Če pa mi tak vedno rečemo.” 

Profesor: “…prav imaš, v Belgiji tak rečemo. V standardni francoščini Francije pa to ni niti slučajno prav.”

Študentje: “Ajaaaaa.”

Tako da ne glede na to, koliko sem v slabšem položaju, ker je francoščina moj 3. jezik, imam tudi vsaj malenkostno prednost, saj sem vedno morala znati vse po pravilih. Isto je pri predmetu, ki uči francoski pravopis, kjer sicer študentje obvladajo govorjenje, a ko jih vprašaš, zakaj je nekje velika začetnica, so naenkrat zgubljeni. Lepo videt, da so nekatere stvari očitno res univerzalne.

Na Place du Luxembourg se je dogajalo nekaj…kulturnega?

Vseeno pa so predmeti, ki me popolnoma vržejo iz tira na dober način. Takšen primer je Francoska literatura. Predmet obravnava francosko literaturo Francije med leti 1944 in 1968 – me zanima, kdaj bodo ti bodoči prevajalci zvedeli kaj o kakih starejših knjigah, glede na to, da je to edini predmet francoske literature, ki ga imajo v treh letih, a to ni bistvo. Bistvo je v tem, da imamo eno uro tega predmeta pozno popoldne in da vsak teden profesor konča pouk 15 minut prej in nam prebere pravljico.

Ja, prav ste prebrali: pravljico. Predavalnica polna dvajsetletnikov enkrat na teden nasloni glavo na roke in posluša profesorja, ki nas popelje v svet pravljic iz vseh koncev sveta. Ta teden je glavno vlogo igrala daljša, malo spremenjena verzija te zahodnoafriške zgodbice. (Priznam, da sem najprej bila zmedena, saj je v francoščini beseda za grešnika ista kot beseda za ribiča, prav tako pa sem zamenjala prevod besede “lobanja” s “škatla” in mi ni bilo jasno, zakaj bi se grešnik na obali s škatlo pogovarjal. Ah ja. Moja francoščina je vsekakor work in progress.)

Lep grafiti Bonoma, pred vhodom v prirodoslovni muzej.

Moram pa reči, da ne bi bilo slabo, če bi kaj takega počenjalo več profesorjev literature. In, kar je še bolj nerazložljivo in dodaten argument za vpeljevanje zgodbic v pouk: teh 15 minut je bil edini čas, kjer je v predavalnici vladala popolna tišina.

(Res pa je, da nisem preverila, koliko ljudi je dejansko resno zaspalo.)

Mislim, da je prav ta predmet obrnil moje mnenje o pouku na faksu Marie-Haps iz “meh, na primer, da je vredu” na “sploh ni slabo tukaj”. Še vedno pa nimam študentske izkaznice. Ali dostopa do printerjev. Pa okej, človek ne sme imeti vsega v življenju, bi postalo dolgočasno.

Kar je veliko bolj pomembno kot izkaznica, printer, internet ali avtobusna vožnja domov brez gužve na cesti (pot, ki bi vzela 10 minut brez del na cest, okoli pete ure popoldne traja kakšno uro), je nekaj popolnoma drugega: pitna voda. Bruselj jo ima. In jaz? Jaz skoraj ne bi mogla biti bolj srečna.*

*Razen če, seveda, bi iz pip tekel čaj po želji.

Nadaljuj

Ta teden je prvi, v katerem resno hodim k pouku in moji vtisi so trenutno predvsem zbrani v obliki “hmmm”. Stvar, ki sem jo skoraj takoj opazila je sledeča: veliko manj je nekega spoštovanja. Nikoli si nisem mislila, da smo slovenski študentje posebej vljudni, a v primerjavi s tem, kakšen kaos vlada v belgijski predavalnici, smo pa res super.

Ne vem, kaj natančno mi je dalo tak vtis. Morda to, da traja neverjetno dolgo, da se vsi umirijo, tudi po tem, ko je profesor že zdavnaj v predavalnici. Dvakrat sem bila priča temu, da je profesor moral zakričati, preden je nastala tišina. Ne znam si predstavljati, da bi se kaj takega zgodilo na našem faksu, kjer je za nekatere profesorje dovolj, da stopijo v predavalnico in je že vse tiho. Morda dodaten vtis kaosa daje tudi to, da vsi izkoristijo minutno tišino profesorja za pogovor. Ali pa to, da si nekatere študentke med poukom pilijo nohte, je polovica prisotnih študentov na telefonih, četrtina pa jih zgleda popolnoma nezainteresirano.

Sestavljanje urnika: presenetljivo težko je uskladiti predmete. Naenkrat sem dobila novo spoštovanje za ljudi, ki morajo vsak semester pripraviti urnike za vse študente.

Seveda mi tudi univerzitetni urnik ni popolnoma jasen: vsaka učna ura bi naj trajala polno uro, brez kakršnihkoli določenih pavz. Lahko si predstavljate, kakšni problemi nastanejo, ko so profesorji pač…profesorji in temu primerno nesposobni končati uro (ne, res mislim, da je to univerzalna profesorska lastnost – zvonci sicer zvenijo kot zelo osnovnošolska ideja, ampak bi se izkazali za koristne na veliki večini faksov).

Če odštejem delovno etiko (ki spominja na tisto od kakšnega pasjega mladiča, ki ga poskušaš v mali šoli vzgojiti, a ga nenehoma moti vonj posladkov v tvojem žepu); predmet v angleščini, kjer smo se učili dele telesa; vsesplošno zmedenost, ki očitno vedno vlada na začetku šolskega leta (spet so nam dejali, da bodo študentske izkaznice na voljo “v ponedeljek” – pametno niso specificirali kateri ponedeljek mislijo…nekje do božiča že bo); internet (neobstoječ); profesorico, ki je med predavanjem očitno delala glasovne vaje (le tako lahko razložim konstantno menjavanje volumna) in menzo, ki se zapre ob dveh popoldne, je faks Marie Haps in pouk na njem prav prijeten.

Čista turistična slika: Starbucks kava in v ozadju Grand place. Samo vafelj v drugi roki in majica z napisom Hard Rock Café Brussels še mi manjkata.

Še vedno nimam urejenih vseh predmetov oziroma, bolje rečeno, moj urnik je še vedno v nekakšnem nihajočem stanju, ki mi je pokazal, da sem imela prav, ko nisem že v začetku tedna pisala profesorjem, ki v Sloveniji prav gotovo nestrpno čakajo, da bodo videli kakšne spremembe Learning Agreementa bodo letos morali delati študentje na izmenjavi in se pošteno nasmejali.

Drugače sem spoznala tudi kar nekaj svojih sošolcev – Belgijcev in ostalih Erazmovcev, ki se te dni soočajo z istim vprašanjem kot jaz: je na izmenjavi dejansko res možno sestaviti urnik s predmeti, ki ti prinesejo dovolj kreditnih točk in se ne prekrivajo? Trenutno smo še neodločeni, ampak popularno mnenje je, da ne, ni mogoče.

Mislim, da ta metro postaja še ni do konca zgrajena …

Imeli smo tudi prvo uradno Erazmus zabavo, na kateri sem spoznala fundamentalen problem Belgije: vsi pijejo pivo. To zveni sicer samoumevno, ampak predstavljajte si, kaj to pomeni za študente.

(Mama in ata, zatisnita si oči zdaj in preskočita ta odstavek).

Prepričana sem, da imamo prav vsi za seboj že pijane noči, iz katerih smo prišli z glavobolom, ampak tudi z veliko novimi prijatelji. Seveda so tudi drugi načini in stik, ki ga navežeš v stanju, ko se ti zdi super ideja, da bi objemal drevo ali na glas prepeval Spice Girls, morda ni najbolj trajen, je pa vsekakor dober začetek. Alkohol olajša tisti prehod iz začetnega “zdravo, ravnokar smo se spoznali in deluješ kul” prijateljstva v “ja, vsekakor si moj davno zgubljen brat” povezavo, in, kar je še bolj pomembno za osebe na petmesečni izmenjavi, ta prehod pospeši.

V Španiji je tekila, v Srbiji je rakija, v Franciji je vino, v Sloveniji je…vodka (?), v Belgiji je pivo. Pivo je najboljša pijača; tista pijača, na katero dajejo popuste in stane 1.5 €; tista pijača, ki jo vidiš v roki vsakega v baru. Na nek način je prav prijetna sprememba: pozno zvečer in nikjer ne vidiš opotekajočih se ljudi, ki bruhajo v koše za smeti. A na drugi strani pa pogovor toliko težje steče.

Večerno pivo

Ah bien. Vseeno smo s sošolci skupaj pili, se (bolj sramežljivo in tiho) spoznavali, se imeli fajn in ugotovili, da bomo prevajalci in lingvisti očitno držali skupaj. Nič ni bolj zabavno kot prepevanje karaok pred polnim barom, kjer zate in za tvojo sopevko 15 ljudi dela več zvoka kot preostalih 80.

Domov smo šli zgodaj in morda se mi je včeraj zvečer res zdelo, da od večera nisem odnesla nič; da bi bilo bolje, če bi bila ostala doma in prebrala kakšno francosko knjigo; ampak ne. Danes sem prišla na faks in si takoj našla ljudi za pogovor, se skupaj z njimi pritoževala o vremenu (Bruselj je očitno skočil od poletnega vremena direktno v zimo, vključno z ledenomrzlim vetrom in potrebo po puloverjih), pogovarjala o predmetih in nasploh začela postajati del novega, začasnega, razreda.

Tako, pa sem šla v Delirium. Ja, še vedno imajo veliko piva.

Na poti domov sem se, še vedno zamišljena o implikacijah in problematiki belgijske nacionalne pijače, zavzela še za nekaj, kar sem v teh skoraj treh (!) tednih vedno vzela za popolno naključje. Tukaj se vozniki vedno ustavljajo za pešce (okej, normalno) in se opravičijo v primeru, da odpeljejo mimo (čakaj, kaj?). Večkrat se mi je že zgodilo, da se avto ni ustavil, a namesto, da bi odpeljal mimo brez najmanjšega pogleda (kot se spodobi), je voznik opravičujoče pomahal.

Ne vem natančno, kaj to pomeni, ampak vsekakor bo trajalo nekaj časa, da se navadim. Na srečo imam pet mesecev.

Večerni bruseljski razgled.

Nadaljuj