Sem otrok svoje generacije, kar (med drugim) pomeni, da sem med potovanji navajena delati selfieje, vseeno pa moram priznati, da je veliko bolj zabavno slikati robotka BB-8. Zdaj sem se navadila čudnih pogledov (ki jih je manj, kot bi pričakovali) in ga z veseljem in brez sramu potegnem iz zadnjega hlačnega žepa ter postavim v pravo pozicijo. Tokrat sem to počela na Portugalskem in v Španiji.
Teja potuje
Dogodivščine v Belgiji
Davnega leta 2014 sem bila na Erazmus izmenjavi v Bruslju. Tudi takrat sem se odločila pisati blog, vendar sem pri tem vztrajala le dva meseca*, preden sem pozabila nanj (pa tudi pozabila geslo). Originalni blog še obstaja na http://tejavbelgiji-blog.tumblr.com/, vso besedilo in slike pa sem zdaj prenesla na Teja in Wonderland, saj želim vse zbrati na enem mestu. Napak – ne slovničnih, ne eksistencialnih – nisem popravljala.
*Celo manj! Prva objava je bila 8. septembra, zadnja 24. oktobra.
Sledi kazalo belgijskega bloga, ki se je glasil Adventuring, lahko pa začneš tudi tako, da klikneš tukaj:
Teja v deželi čokolade, vafljev in piva
Kazalo
Samo amaterji uporabljajo zemljevide
Tejino nostalgično popotovanje skozi glasbo sveta
Zmedeni profesorji in večerni pajki
Puzzle-urnik in prvi deževni dan
Nevljudna belgijska študentarija, karaoke in prijazni vozniki
Zvijače amsterdamskega letališča
Amsterdamsko letališče (Schiphol) zdaj poznam že tako dobro kot ljubljansko ali graško ali zagrebško. Morda celo bolj, saj sem v zadnjih dveh letih z njega ali nanj letela osemnajstkrat! To se pač zgodi, ko živiš dve uri stran od evropskega letališkega križišča.
Jordanski potopis
Jordanija je čudovita in zdelo se mi je prav, da ji posvetim več kot le eno objavo. Tako sem spisala potopis v dvanajstih delih, kjer govorim o svojih izkušnjah, potovanju pa tudi drugih potovalnih opazkah. Potopis lahko bereš po vrsti, če klikneš na povezavo “Začni tukaj”, lahko pa si tudi ogledaš kazalo spodaj in vidiš, kaj te najbolj zanima. Continue reading…
Kako sprejeti resnično življenje
Kratek epilog
Ko se vrneš s počitnic, si nekaj časa na majavih tleh. Najprej dobesedno, saj so tvoja tla polna stvari, ki ležijo v napol razpakiranem kovčku. Potem pa bolj metaforično, ko moraš naenkrat skočiti v akcijo in začeti z delom, četudi imaš glavo še čisto polno vtisov in doživetij. Continue reading…
Prijazni ljudje in kar ješ, to si
Potovalne opazke
Vnaprej bom povedala, da moje slike hrane ne bi dobile nobenih nagrad. Velik razlog za to je, da sem se velikokrat komaj spomnila vzeti telefon in hitro slikati, preden sem na hrano planila kot sestradan volk. Nasploh lahko rečem o hrani to: bila je odlična. Morda zato, ker mi njihov način kuhanja enostavno ustreza. Vedno imajo namreč vsaj neko zelenjavo, kakšnega piščanca, humus, riž … Hrana je slastno preprosta in niti enkrat nisem slabo jedla. Še tisti obrok, s katerim sem se zastrupila, je bil dober. Continue reading…
Lebdenje na Mrtvem morju
Mrtvo morje
Mojega potovanja je bilo skoraj konec, a najboljše me je pravzaprav še čakalo: Mrtvo morje. Za ta dan sva izkoristila privat plažo hotela, ki je ponujal tudi kosilo. Seveda obstajajo tudi ne-plačljive (ali cenejše) možnosti, a na njih kot ženska ne bi smela biti v kopalkah, saj ne bi bilo primerno. Hotelske plaže so polne drugih turistov, ki se prav tako želijo kopati v miru in največjem udobju. Smo pač razvajeni, kaj. Continue reading…
Vožnja po jordanskih cestah
Potovalne opazke
Vožnja v Jordaniji, predvsem blizu Ammana in kakšnih nagužvanih vasic, je organiziran kaos. Veliko cest nima črt, ki bi določevale, kje natanko naj voziš, prav tako pa se vozniki za koncept polne črte ne brigajo. Semaforjev je malo, rondoji so narejeni tako, da njihovega obstoja ne opaziš, dokler ni prepozno, označeno je, kje lahko narediš obrat za 180° (tudi sredi avtoceste …). Sama sem avto večino časa prepustila bratu, le zadnji dan sem na mirni cesti do Mrtvega morja prevzela volan in par ur vozila. Continue reading…
