teja piše

Vedno sem rada pisala. Kot mala punčka sem se lotila krajših zgodbic in celo knjige (katere zgodbo je, seveda, zelo navdihnil Harry Potter), pisala sem skozi osnovno šolo in gimnazijo, potem pa se je vse skupaj počasi ustavilo. Ne zato, ker bi mi manjkalo idej – še zmeraj sem imela svoj zvežčič, v katerega sem zapisovala raznorazne prebliske -, bolj zato, ker bolj odrasel, kot si, težje se spraviš k stvarem, ki ti ne koristijo v prav tistem trenutku. Tudi moje branje je na začetku faksa usahnilo in manjko obojega sem globoko občutila. Knjige sem imela čisto tam na dosegu roke, tipkovnico sem imela neposredno pod prsti, a vseeno sem brala le obvezno čtivo in bedarije po internetu, pisala pa samo prevode in instant sporočila prijateljem. Continue reading…