Ft. Nihče me ni povozil v Amsterdamu
Ena čudovitih stvari Bruslja je to, da vsekakor odlično igra vlogo mednarodnega križišča in je temu primerno tudi zelo lahko (in poceni) priti do sosednjih velikih mest. Tako se lahko zvečer odločiš, da boš naslednje jutro skočil na izlet v Amsterdam, kupiš povratno karto za 30 € in dan preživiš ob ponovnem spoznavanju enega najboljših evropskih mest.
Pogled na amsterdamski kanal
Ne, ne govorim le hipotetično. Pot traja 3 ure, ki niso niti približno razvlečene na avtobusu v dveh nadstropjih z Wi-Fi povezavo. Ah ja, moderna doba. Tako sem si lahko med vožnjo celo nagledala, kakšno pot bom ubrala, ko pristanem v drugi državi. Seveda se potem te poti nisem držala, a spočetka sem se lahko vsaj pretvarjala, da imam načrt, ki je nekaj drugega kot “pridi v Amsterdam, občuduj mesto, najdi kul stvari, čim manjkrat se zgubi”.
Jaz in kanal, slika številka milijon.
A glede izgubljenosti me ne bi smelo skrbeti, saj je Amsterdam primarno poln turistov z zemljevidi, ki celo vedo, kam so napoteni in kaj je vredno videti. Seveda so to posamezniki, ki so v mestu prvič in še nikdar niso videli slavnih točk, kot je na primer hiša Anne Frank ali Bloemenmarkt. Moj cilj je bil drugačen. V Amsterdamu sem bila že dvakrat, ko sem bila mlajša, in v spominu mi je ostal kot eno najlepših evropskih mest. Kot eno najljubših mest, pravzaprav, in zanimalo me je, ali bom to mnenje obdržala tudi po tem obisku zdaj, ko sem starejša.
Na poti v glavno knjižnico, da si ogledam razgled (in knjige).
In veste kaj? Pravzaprav sem ga. Čeprav se nisem natančno spominjala ulic in trgov (sem pa se, prav zabavno, spomnila Waterstones knjigarne na glavni nakupovalni ulici – celo do te mere, da ko sem tokrat stopila v njo, me je prešinilo “Aja, točno, v tistem nadstropju pa so otroške knjige”), ima Amsterdam name še vedno nek pomirjujoč učinek. Verjetno je ta občutek zadovoljstva, ki ga dobim, predvsem zelo povezan z veliko kanali, z vodo, ki obkroža mesto, z drevesi in naravo, ki je je polno. Ampak prste pri tem pa imajo tudi ljudje, ki so zelo prijazni in te nasploh ne gledajo čudno, če se pomotoma z njimi začneš pogovarjati francosko.
Tržnica rož, kjer (presenetljivo) prodajajo rože.
(Na treh različnih mestih sem uslužbence pomotoma vprašala za navodila v francoščini in komaj, ko so mi odgovorili v angleščini, se mi je posvetilo, da jezika Amsterdama nista francoščina in nizozemščina, tako kot v Bruslju, temveč nizozemščina in angleščina. Prav čudno mi je bilo biti v mestu, katerega prvi jezik ni jezik, ki ga sama govorim. Očitno sem se v zadnjih letih res razvadila. Hja, bo treba na Kitajsko.)
Hvaležna sem, da med divjo vožnjo nisem spustila fotoaparata.
Prav tako mi je všeč, da je Amsterdam ostal relativno miren, ne glede na hordo turistov, ki jih prenaša vsak dan. Seveda pa tokrat ne smem bit preveč kritična do obiskovalcev, saj sem tudi sama zelo uspešno igrala to vlogo. Sprehodila sem se do Bloemenmarkta in občudovala množico tulipanov; do Museumpleina, kjer je, zelo primerno imenu, veliko muzejev, a tudi velikanski znak I AMsterdam, ki je na veliko presenečenje vseh postal turistična atrakcija; do glavnega parka, ki je zelo zelen in bil prav lepo obsijan s soncem, samo zame; pa tudi preko vseh kanalov, ki me fascinirajo.
Tudi drugih atrakcij nisem zgrešila. Tako sem obiskala slavni amsterdamski muzej seksa (ki je, prav presenetljivo, poln manj hihitajočih se najstnikov, kot bi človek lahko pričakoval); šla na razstavo Body Worlds Happiness Project, ki trenutno razstavlja veliko odrtih teles v različnih pozah; ter se sprehodila skozi mini karnivalček, ki se je nahajal na glavnem trgu v središču mesta.
Ananas na vrhu kipa. Ne, ne vem, v čem je štos …
A večino časa sem se sprehajala brez cilja in v sebe srkala edinstveno energijo, ki jo premore le Amsterdam. Okej, delala sem tudi druge stvari, predvsem: a) se izogibala tramom, da me ne bi povozili; b) se izogibala avtom, da me ne bi povozili (za razliko od Bruslja, v Amsterdamu vozniki niso posebej previdni); in c) se izogibala kolesarjem in motoristom, da me ne bi povozili. Predvsem kolesarji so tisti ta nevarni in kot pešec si veliko bolj varen, če hodiš po sredini ceste, kot pa na pločniku, ki si ga moraš deliti s kolesi. Veliko bolj ponosna sem na to, da nisem povzročila niti ene same nesreče, kot pa na to, da sem v enem dnevu uspela obnoviti spomine o mestu.
Domov sem prišla mrtvo utrujena, a zadovoljna sama s seboj in bolj kot kadarkoli prej prepričana, da ja: vsekakor moram nekoč živeti v Amsterdamu.
Amsterdam je lep. Pika.
Nadaljuj
