Včasih te pač zasuje. Vse. Včasih po tvoji krivdi, včasih zaradi spleta okoliščin, včasih pa kar tako, zaradi usode, ki sedi nekje visoko na Triglavu in se ti hoče pač malo smejat. Potem pa se počutiš krivo in si s tem narediš več škode kot koristi, saj če ne delaš, se sekiraš. Pa še ko delaš, se sekiraš, ker se ti zdi, da bi naenkrat moral čudežno narediti več, kot je človeško možno. Continue reading…
nimam še dovolj šole
Svobodno raziskovanje in kultura spodbujanja
Žongliranje s trenutnimi (odprtimi) projekti
Razmišljala sem, da bi danes pisala o tulipanih, ki so končno začeli cveteti, ali pa o nevšečnostih z zoboboli, zaradi katerih si malo želim, da bi bila v Sloveniji in lahko potožila svoji zobozdravnici. A nekako za to nimam inspiracije. Raje bom pisala o raznovrstnem raziskovanju, ki ga trenutno žongliram in v njem neizmerno uživam. Konec koncev: čemu je dobro imeti lasten blog, če ne moreš deliti svojega navdušenja? Za začetek pa vseeno delim to sliko rastočih tulipanov, ki sem jo posnela danes (toliko, da se ve, da sem res na Nizozemskem): Continue reading…
Dve uri v plastični krsti … ZA ZNANOST
Izkušnja v fMRI skenerju
Včeraj sem, iz popolnoma ne-zdravstvenih razlogov, pristala v fMRI mašini. No, rečem pristala, a v resnici je bil fMRI sken posledica dolgotrajnega procesa in želje, da vidim lastne možgane. Pri tem verjetno moram poudariti, da slike možganov ne želim videti iz narcisističnih tendenc ali ker bi hotela imeti najbolj kul selfie vseh časov, temveč iz znanstvenih razlogov.* Continue reading…
Prvi šolski dan, sedmič
In živčnost, ki spada zraven
Danes sem, spet, prestala svoj prvi šolski dan, tokrat na programu raziskovalnega magisterija Language and Cognition. Zdaj je minilo že skoraj leto dni od tega, ko sem, med študijem novinarstva, ugotovila kaj zares želim početi v življenju. Pot do tega spoznanja je bila dolga, vijugasta in z veliko postanki, meni (in najverjetneje tudi mojim staršem) pa je povzročila več kot le en glavobol. Od nekdaj sem vedela, kaj imam rada in (poenostavljen) spisek je količkaj preprost: branje, igranje violine, tuje jezike, pisanje. Vse, kar je preostalo, je ugotoviti kako od tega preživeti. Continue reading…
O pisanju magistrske …
… ali proces počasnega spusta v zmedo
Naj bo jasno: pisanje mi, na splošno, gre. Sem ena od tistih srečnih, ki niso imeli nikoli težav osnovnošolskimi spisi ali srednješolskimi eseji ali univerzitetnimi raziskovalnimi nalogami ali celo s tistim enim znanstvenim člankom na temo slovenske lingvistike (čudno, kako se terminologija spreminja in skozi leta življenja postaja vedno bolj snobovska, kajne?). A obstaja velika razlika med 1.000 besedami eseja ter 45.000 besedami magistrske naloge in ta razlika leži predvsem v tem, da pri ta drugem več ne veš, kje se ti glava drži. Continue reading…
