Belgija

Danes sem ugotovila nekaj pomembnega: Bruselj je velik. Več kot to: prav varljivo velik je in, kot trenutno o tem pričajo moja boleča stopala, še toliko večji, ko ne poznaš poti in ti pogled na zemljevid ne razkrije ničesar koristnega. Za razliko od drugih mest, v katerih sem bivala ali jih obiskala, je Bruselj zelo razvlečen – je več središč, ki so obdana s cestami in parki. Ni tako kot v Ljubljani, ko rečeš »center« in vsi vedo, da misliš Kongresni ali Prešernov trg, ali v Mariboru, kjer lahko stojiš na poljubni točki v centru mesta in boš do kateregakoli drugega kraja srečanja lahko prišel s petimi minutami hoje.

Mini park v Bruslju, ki sem ga našla ob izgubljenem tavanju do faksa.

Saj morda je Bruslju tudi tako, pa se še nisem naučila, a danes sem spoznala predvsem to, da je med enim in drugim delom »centra« včasih tudi več kot pol ure hoje. Mislim, da sem ena redkih oseb, ki se je zgubila na poti do slavnega Place du Luxembourg, vsaj sodeč po rahlo pokroviteljskem nasmešku, ki mi ga je naklonil mimoidoči, ko se je ustavil in ugotovil kaj iščem. Moram pa priznati, da so ljudje večinoma zelo prijazni; očitno so že tako navajeni tujcev, da avtomatično preklopijo v angleščino kakor hitro vidijo vsaj malo izgubljen pogled.

Vzelo mi je eno uro, da sem peš prišla do svojega novega faksa (pot, da ne bo pomote, ki bi naj vzela približno petnajst minut, »if you walk like you’re on vacation«, kot je dejala ženska na info točki), a seveda na faksu ni bilo prav nikogar. Spoznavam, da Bruseljčani uradne ure in delovne dni dojemajo bolj kot predlog in ne kot dejansko obveznost. Več kot očitno imajo s Francozi več skupnega, kot si želijo priznati.

Bruselj očitno karakterizirajo velikanske, odprte ceste brez kakršnihkoli črt, za katere potrebuješ nadgradnjo vozniškega dovoljenja.

Tudi na avtobusni postaji nisem imela večje sreče, saj so me pošiljali iz enega konca na drugega, dokler si nisem rekla, da grem raje na sonce, kot pa da se vrtim okoli pod zemljo in oponašam krta vedno, kadar pomotoma pristanem na površini.

Do sonca mi je uspelo priti, a ne za dolgo, saj sem po poti odkrila bukvarno, v njej poiskala zavetrje in…in jo zapustila tričetrt ure kasneje, z Gospodarjem prstanov pod roko. Trilogijo sem vedno želela še enkrat prebrati in čeprav Tolkien v francoščini ne bo manj težaven kot v angleščini, bom vsaj pridobila na 150 let starem besedišču. Saj veste, nekaj kar vsak človek mora poznati je deset različnih besed za meče, bodala in raznorazne oklepe.

Kako veš, da si v belgijski trgovini: namig #1.

Ko sem prišla domov, pripravljena, da si skuham čaj in se zavlečem v posteljo, me je ustavila stanodajalka (rada bi rekla “stara gospa”, ampak po mojih ocenah je v svojih 60-ih in starost je, kot vedno, zelo relativna) in mi povedala, da v sobi ne smem imeti električnega grelca vode. Hiša je namreč stara in baje elektrika v moji sobi ne bi zmogla takšnega napora. Sem prikimala, se na glas strinjala, po tihem pa si mislila svoje. Lahko mi postavi kakršnakoli pravila: razumem, da tuširanje po 22. uri ni priporočljivo, da je fino nehati kuhati po pol desetih, da ne dovoljuje obiskov, ki bi tukaj spali čez noč, da tujim ljudem ne smem odpirati vrat, da ne smem izgubljati ključev in vse ostalo, kar je bolj ali manj samoumevno za kogarkoli, ki je od malega živel v hiši z drugimi ljudmi.

Vse to sprejmem brez problema, ampak življenje brez vrelca vode v sobi? Življenje brez čaja? No ja, zdi se mi, da te zgodbe še ni konec.

Nadaljuj

V Belgiji sem 24 ur in zdi se mi, da je čas, da kaj objavim na blogu, ki sem ga naredila za to, da bom v njega pisala vsak dan, od prvih trenutkov na letalu dalje. (Kot vidite se moja obljuba ni uresničila, a sem si rekla nekaj, kar bi včasih lahko bil moj življenjski moto: bolje pozno kot nikoli).

Place Royale, celo brez turistov in avtov.

Včeraj sem po ne-tako-zelo-dolgi poti prispela v svojo sobo v Bruslju in še danes razmišljam, kaj vse sem pozabila doma. Ena od stvari, ki ti jih nihče ne pove o izmenjavah in večmesečnih potovanjih je sledeča: pakirati istočasno za petmesečno odsotnost in za dva tedna ni enostavno. (In je toliko težje, ko to počneš po noči, ki si jo preživel zunaj s kolegi). Mislim, da sem obrabila stopnice, tolikokrat sem tekla iz enega nadstropja v drugega. Spodnje perilo: check, majice: check, jakna: check, hlače: check, knjige…hja, tukaj pa se je zakompliciralo. Kot ljubiteljici knjig mi niti slučajno ne pride na pamet, da bi na pot šla brez knjige, a kdo ve, kakšna je prava količina.

Potem pa še vsa elektronika in pripadajoča oprema, zimska oblačila, zdravila, čevlji, zvezki, kozmetika ter vse stvari, ki sem jih navajena imeti na dosegu roke, in dva kovčka + nahrbtnik so bili polni kot bi mignil. Svoje življenje sem morala spraviti v obliko, ki sem jo lahko zvlekla na letalo, in pravi čudež bi bil, če bi mi bilo uspelo vzeti prav vse.

(Odgovor za pravilno količino knjig: 3 fiction knjige, 2 non-fiction knjigi in slovar. Za nekoga, ki ima v dveh sobah knjige na vsaki možni površini, se mi to zdi sprejemljiva količina.)

Zaraščena in zapuščena hiša sredi Bruslja. V njej ni nič. Zgleda pa kul.

Prvič v življenju sem nekam odšla brez povratne vozovnice in moram reči, da sem se počutila zelo čudno, a obenem na nek način tudi osvobojeno. Vsekakor se mi je zdelo zelo dokončno, ko sem na wizzairovi spletni strani kliknila »one way«, a zdaj, ko sem tu, ugotavljam, da je to ena manjših sprememb, ki jih bom morala sprejeti v naslednjih nekaj mesecih. Tega ne jemljem kot nekaj slabega, ne razumite me narobe. Bolj kot razmišljam, bolj se zavedam, kako močno sem pravzaprav ustaljena v svoje poti in da sem od začetka študija v Ljubljani zapadla v rutino, ki jo bo ta izmenjava rešila. Ljudje potrebujemo…okej, pa ne bomo posploševali, gremo v ednino. Jaz potrebujem korenite spremembe, če želim kaj doseči; moram nabirati izkušnje, slabe in dobre, če želim doseči tisto iskano osebnostno rast; se moram včasih v kaj prisiliti, četudi mi je neprijetno, ker drugače me štirje večeri zapored najdejo za računalnikom ob vnovičnem gledanju Friendsov ali Buffy.

Park blizu glavne železniške postaje (lahko bi povedala ime, ampak se mi ne da iti iskati zemljevida).

Bruselj mi tega ne bo pustil, vsaj dokler se potrudim in zanalašč ne krenem na stezo brez ljudi, dokler ne izberem poti najmanjšega odpora. Že današnji dan je to dokazal. Po tem, ko sem skoraj sedla na napačen avtobus in se zapeljala v štab NATA (mislim, da so poveljniki naenkrat lažje zadihali, ne da bi vedeli zakaj), sem pristala v centru mesta in zgubljena iskala faks. Smeri faksa sicer nisem našla, sem pa po čistem naključju pristala v agenciji Use-It, ki je ravno takrat začenjala voden ogled Bruslja.

Naš vodič je gledal teh 5 polic, zavzdihnil in rekel: “Ne morem verjeti, kako malo piva imajo. Groza.”

Tako sem naslednje tri ure preživela v družbi treh Avstralk, dveh Italijank in ene Nemke, sledeč belgijskemu vodiču, ki nam je razkazoval mesto, kot ga lahko razkazuje le domačin – in sicer z veliko lokalnimi zgodbicami, skritimi kotički in besedami »this is a tourist-y place, don’t go there«, ki jih je odločno ponovil vedno, kadar smo prišli blizu kakršnekoli znamenitosti. Najbolj navdušujoča informacija, ki sem jo dobila (in opazila) je tole: podobno kot Mariborčani tudi Bruseljčani prečkajo cesto pri rdeči luči ali pač kjerkoli se jim zazdi, dokler ni nevarnosti, da bi jih kdo povozil.

In to, bolj kot karkoli drugega v zadnjem dnevu, me je prepričalo: mislim, da se bom tu počutila kakor doma.

Nadaljuj