Uncategorized

Danes sem prvič vrgla pogled na svoje nove sošolce in takoj začela pogrešati stare. Ne vem, koliko je to bilo zaradi tega, ker sem na svoj razred navezana, in koliko zaradi tega, ker sem jih navajena. Čudno, da lahko v dveh letih pozabiš, kako neprijetno razburljiv zna biti prvi dan, ko ne poznaš nobenega, stojiš v kotu in upaš, da ne izgledaš preveč grozeče in/ali sramežljivo. Tokrat sem si kot le predstavljala, saj smo čakali na ulici, a vseeno sem si malce želela, da bi imela poleg sebe vsaj enega od ljudi, s katerimi sem že čakala na uvod v šolsko leto.

Sonce, sonce, sonce. Prav mi je, kaj pa sem doma imela logiko “itak ne bo lepo vreme, zakaj bi za zimo jemala sončna očala zraven”.

Pa okej, mi ni bilo hudega. Naslonjena na steno, kava v eni roki, Kindle v drugi, pa sem verjetno delovala kot da je to nekaj, kar počnem brez problema; kot da mi v trebuhu ne plahutajo metuljčki; kot da mi je popolnoma vseeno, kaj si moji bodoči sošolci mislijo o meni; kot da si v resnici na skrivaj malo ne želim, da bi izbrala lažjo pot – da bi še zdaj bila doma, čakajoč na začetek novega šolskega leta v Ljubljani.

Sam sestanek je bil antiklimatičen, ampak saj tako je običajno s stvarmi, o katerih razmišljaš dlje časa in ki v glavi postanejo nek hudi bavbav, čeprav so v resnici del življenja. Seveda se je pa spet pokazalo, da vsekakor pripadam generaciji, na kateri šolski sistemi radi eksperimentirajo, saj so le nekaj tednov nazaj spremenili šolsko reformo, po kateri so skoraj vsi predmeti prenovljeni. Tako so profesorji, ki so razlagali logiko za urnikom, delovali le malenkost manj zmedeno kot mi, ki smo jih poslušali. Bien. Zanašam se na to, da se bodo v prihodnjih tednih dovolj poučili, da bodo lahko vse ponovno razložili.

Dopoldanski razgled na Bruselj (povedala bi, kje natančno stojim, ampak je zemljevid na drugi strani sobe).

(Prav tako so ravno letos zamenjali wi-fi sistem na faksu, ki še ni vzpostavljen, in začeli delati nove študentske izkaznice, ki bodo na nas pripravljene naslednji teden. Ne vem, ali je vedno tako, ampak vseeno se mi zdi, da se je nenavadno veliko stavkov vodje mednarodne pisarne začelo z “na žalost…”).

Jutri se mi začne resen pouk, če seveda uspem pogruntat raztreščen urnik v rokah, in zdi se mi, da je približno dva tedna prezgodaj (ali par mescev prepozno) za kakršnokoli koncentracijo. Ko se bom zjutraj morala vstati ob šestih, sem prepričana, da mi bo vsaj enkrat šel skozi glavo stavek: “Kaj mi je blo tega treba, če bi bla v Sloveniji, bi še lahko spala, ni fer,” ampak popolnoma zaupam v svojo zmožnost, da zlezem iz zavetja tople postelje.

(Okej, ne popolnoma. Recimo približno.)

Seveda slik Manneken Pisa na svetu še ni dovolj. Mali lulajoči fantek ima na voljo več kot 800 različnih outfitov in tega si je danes izbral.

Sem pa drugače v kuhinji kako uro nazaj odkrila debelega pajka, premera približno 5 centimetrov. Moja najemodajalka je rekla “Araignées du soir, espoir” (Večerni pajki, upanje), preden ga je z nasmeškom in copato ubila. Saj super, da pozitivno in poetično gleda na življenje, vendar ko se jaz zvečer zaletim v nekaj, kar bi me potencialno lahko pojedlo (po koščkih, počasi, z užitkom), moje misli predvsem želijo odleteti v smer močnih kletvic.

To samo še bolj potrdi to, kar sem vedno mislila: varneje je ostati v postelji. Nič pouka in nič pajkov. Kaj več bi še človek potreboval?

Nadaljuj

Še ena stvar, ki ti je ljudje ne izpostavijo, ko se za dlje časa seliš v tujino: reči adijo hrani, ki si je navajen. Tudi če greš le v drugo evropsko državo, naenkrat ne boš imel več na voljo trgovin, ki si jih navajen – v najboljšem primeru bo še vedno možno najti Spar v kakem skritem kotičku, v najslabšem primeru…okej, v najslabšem primeru boš pristal v diktatorski distopični državi brez trgovin in z racioniranimi količinami hrane, kjer se boš moral boriti za preživetje in ne bo delujočih wc-jev. Ampak v metaforičnem in zelo dramatično rečenem najslabšem primeru boš naenkrat obkrožen s francosko hrano, veliko piva in policami, ki so na popolnoma napačnem mestu.

Prvi belgijski vafelj! Vafelj za 1 € v Bruslju je boljši kot vafelj za 4 € v Mariboru. Ne tako zelo presenetljiva, popolnoma nerelevantna in nepomembna informacije za vse, ki jih to ne zanima.

Ljudje smo bitja navade (navada je železna srajca itd.) in ko sem tukaj stopila v trgovino, sem najprej prav naivno pričakovala, da bom našla vsaj približne ekvivalence hrane, ki jo vedno jem. To pričakovanje se ni uresničilo in ta sestavek je danes vzpodbudilo predvsem eno preprosto dejstvo: jaz. ne. najdem. kisle. smetane. 

Sprejmem to, da ne smem po trgovini hoditi po spominu, saj bom potem namesto tune s police vzela papirnate brisače; da je hrana za mikrovalovno pečico povsod – v hladilniku, na policah zraven riža, poleg pijače; da je toast na drugi strani trgovine od navadnega kruha; da sta sadje in zelenjava, iz meni popolnoma neznanega razloga, direktno na sredini trgovine ne pa na začetku, kot se to spodobi; da je hrana za živali med polico z mehurčkastimi pijačami in navadno vodo.

Ugotovila in sprejela sem tudi to, da bom morala zamenjati znamko navadnega jogurta in da bom za svoj normalen “fix” sadja plačevala dvakrat več kot v Sloveniji. (Čeprav se mi še vedno zdi hinavsko, da vrečka Haribo bonbonov stane manj kot par banan. Potem pa se še naj kdo čudi, zakaj ljudje nezdravo živijo.) Odselila sem se iz domačega zavetja in tudi drugačna hrana je neizogibna sprememba, ki k temu spada.

Kako veš, da si v belgijski trgovini: namig #1.

Vseeno sem trdno odločena, da bom kuhala in čim manj hodila po fast food restavracijah, čim manj izbirala pot najmanjšega odpora. Čudno je, ampak tu me veliko bolj vleče k temu, da bi med pohajkovanjem po mestu za kosilo skočila na hitri hamburger v McDonalds. Verjetno zaradi domačnosti (ja, je beseda), ki jo človek čez čas začne iskati povsod. A vseeno: bolje je kuhati, kar me pripelje do zgoraj omenjenega problema. Kisla smetana. Ni je (malo verjetno) ali pa jo zelo dobro skrivajo in se potem režijo vsem tujcem, ki jo iščejo in se nikakor ne morejo spomniti, kako se ji reče v francoščini (veliko bolj verjetno).

Pa vredu. Sem si danes raje spekla navaden zrezek, brez smetanove omake, in po pravici povedano je moj občutek ponosa ob tem, da nisem ničesar zažgala na plinskem štedilniku (Teja : štedilnik, 1 : 0), zasenčil vsa negativna občutja, ki sem jih imela ob zgubljenem tavanju v trgovini.

Nadaljuj

Danes sem se zbudila v sončno jutro in skoraj mi je bilo žal, da sem se prejšnji večer odločila, da grem v muzeje, preden sem se spomnila, da bo verjetno spet obveljal Tejin zakon in bom vseeno preživela veliko časa zunaj. (Tejin zakon zahteva, da ne glede na to, kam želim priti, moram najprej narediti dva kroga okoli. Drugo ime za Tejin zakon je »okoli-riti-v-žep zakon«, ampak to zveni manj kul, zato se poimenovanja izogibam).

Stopila v Musée royal des beaux arts in se zaletela v kip Artemis. Ne, ne zanima me, da bi naj bila Diana, ignoriram plagiatorje.

Po dveh dneh relativnega mirovanja v sobi, nalivanja s čajem in veliko upanja, da bo moj prehlad odšel prej kot v sedmih dneh, mi je prav ustrezalo iti na sveži zrak in se potem takoj zavleči v prvi muzej, ki mi je bil na poti. To je bil, razveseljujoče, muzej najstarejših glasbenih instrumentov, ki mi je pokazal, da tudi 13 let resne glasbene izobrazbe ne pomaga pri tem, da bi lahko poimenovala več kot četrtino glasbil, ki si jih je človeška rasa izmislila v tisoč letih. Pravzaprav ne bi bila zmožna poimenovati niti desetine, če bi si zaostrila standarde in ne bi smela uporabljati besednih zvez kot »neki daljni prednik violine« in »mislim, da je to nekaj podobnega klavirju, če obrnem glavo in malo poškilim«.

Lepa violina (nekomu se je pač dalo)

Že v nadstropju s samo instrumenti zahodnega sveta sem imela probleme, kaj šele, ko sem stopila v azijski in afriški svet. Tistih trideset instrumentov, ki jih zna poimenovati vsak dijak glasbenega konservatorija (ali, bolj splošno, tistih dvajset instrumentov, ki jih pozna vsak laik), ni nič v primerjavi z vsem, kar so izumila raznorazna plemena po svetu. Med hojo od enega nadstropja do drugega sem še dodatno bila opomnjena, da je čisto vse lahko instrument – od žlic do vrečk do votlih kamnov. Čudovito je, kako smo ljudje navezani na glasbo in vedno znova me preseneča, kako daleč gremo zgolj za to, da sami proizvedemo nek prijeten zvok na katerega lahko plešemo ali zraven njega pojemo.

Ko človek vidi na stotine instrumentov razstavljenih v eni stavbi, naenkrat teorija, da sta glasba in zvok obstajala pred govorom ne zveni več za lase privlečeno.

Ni samo maska, ta zadeva dejansko spušča zvoke, ko je nekdo v njej. (Ne, seveda ne bom imela nočnih mor, da me to preganja po hiši, sploh ne.)

V muzeju sem prebila več kot uro (med drugim so imeli tudi razstavo o najstarejših saksofonih in vse o njihovem izumitelju), hvaležna za mini radio v roki, ki mi je skozi slušalke predvajal dejanske zvoke vseh instrumentov. Ena stvar je, da vidiš, kaj je igral prebivalec Egipta tisoč let nazaj, popolnoma druga pa to, da zraven slišiš, kako je ta glasba zvenela. Kasneje, ko sem stopila iz stavbe, so me prsti prav zaskeleli in zahrepenela sem po svoji violini. Še zdaj, zvečer, ko to pišem, imam željo po njej, ampak bo poslušanje Bachovih sonat na repeat moralo zadostovati, vsaj še za naslednjih nekaj mesecev.

Mami, glej kaj sem ti prinesla: šopek saksofonov, niso lepi?

Po tem nostalgičnem sprehodu skozi svojo glasbeno izobrazbo sem pristala v kraljevem muzeju umetnosti. In ta trenutek bom izkoristila za to, da postavim retorično vprašanje: kaj sem edina, ki se ni zavedala, da je Belgija monarhija? Saj če bi me vprašali, kakšno vlado imajo in mi dali na izbiro »republika« ali »monarhija« bi izbrala drugo, ampak vseeno me je popolnoma presenetilo, ko sem obiskala spletno stran kraljeve palače, poskušala najti podatek o tem, kdaj je odprta, in ugotovila, da čez leto v njej biva kralj, ki najverjetneje ne bi bil navdušen, če bi mu sredi belega dne neka Slovenka zvonila na vratih. (Morda pa tudi. Baje, da sem super družba za čaj in kdo ve, mogoče kralj včasih potrebuje nekoga, da ga neobsojajoče posluša.)

(Sem tudi preverila, ali so v belgijski kraljevi družini kakšni samski princi? …ničesar ne priznam.)

(Ne, ni jih, če je kdo slučajno imel kakšne ambicije.)

Muzej umetnosti me je pritegnil manj kot muzej instrumentov, ampak to je skoraj bilo za pričakovati. Vseeno sem v njem preživela prijetno urco in pol, in si med drugim ogledala tudi začasno razstavo del Jana Fabreja. Ker nisem mogla narediti niti ene slike (varnostnik pred razstavno sobo me je prav sumničavo gledal in delovalo je, kot da bo mi vzel telefon, če samo pomislim, da bi ga vzela iz žepa), dajem to, to in to kot primer Fabrejevih avtobiografskih doprsnih kipov – vsekakor mi nekaj na njih ustreza, najverjetneje rogovi. Rogovi so kul.

“Mehanični” instrument, ki proizvaja nekaj, kar bi poimenovala “moderna glasba” in upala, da mi nihče ne zameri.

Uspela sem si ogledati dva muzeja od štirih, ki jih obsega velikanska zgradba (ločeni so po umetniških obdobjih in jaz sem, predvidljivo, šla najprej na ogled starih mojstrov in modernih umetnikov), preostanek pa sem si pustila za kakšen deževen in hladen dan. Po izhodu iz muzeja sem ugotovila, da sta dva muzeja na dan moj limit in odšla proti najbolj turističnemu delu Bruslja – bolj natančno: proti nakupovalnemu delu, kjer sem iskala dve stvari: dodatno mikico (kot oseba, ki na teden doma izmenično nosi povprečno tri mikice, res ne vem, kaj sem razmišljala, ko sem v kovček tako samozavestno dala le eno – najstarejšo, najmanj toplo, najbolj znošeno, skoraj že preperelo) in fen za lase (…tega sploh ne bom komentirala).

Odkrila sem tudi francoski prevod še edine neprebrane knjige od Neila Gaimana in no ja, sramotno se mi je zdelo zapustiti knjigarno brez nje po tem, ko me je Usoda tako lepo k njej poklicala.

Šla sem tudi mimo Le botanique, koščka narave v samem srcu mesta, in si prisegla, da bom vsaj enkrat v njem preživela miren popoldan s knjigo in hrano. Upam na čim več sončnih septembrskih dni in priznam, da se v tem trenutku malo schadenfreudig smejim vsem, ki v Sloveniji prenašajo slabo vreme.

Nadaljuj

Danes sem ugotovila nekaj pomembnega: Bruselj je velik. Več kot to: prav varljivo velik je in, kot trenutno o tem pričajo moja boleča stopala, še toliko večji, ko ne poznaš poti in ti pogled na zemljevid ne razkrije ničesar koristnega. Za razliko od drugih mest, v katerih sem bivala ali jih obiskala, je Bruselj zelo razvlečen – je več središč, ki so obdana s cestami in parki. Ni tako kot v Ljubljani, ko rečeš »center« in vsi vedo, da misliš Kongresni ali Prešernov trg, ali v Mariboru, kjer lahko stojiš na poljubni točki v centru mesta in boš do kateregakoli drugega kraja srečanja lahko prišel s petimi minutami hoje.

Mini park v Bruslju, ki sem ga našla ob izgubljenem tavanju do faksa.

Saj morda je Bruslju tudi tako, pa se še nisem naučila, a danes sem spoznala predvsem to, da je med enim in drugim delom »centra« včasih tudi več kot pol ure hoje. Mislim, da sem ena redkih oseb, ki se je zgubila na poti do slavnega Place du Luxembourg, vsaj sodeč po rahlo pokroviteljskem nasmešku, ki mi ga je naklonil mimoidoči, ko se je ustavil in ugotovil kaj iščem. Moram pa priznati, da so ljudje večinoma zelo prijazni; očitno so že tako navajeni tujcev, da avtomatično preklopijo v angleščino kakor hitro vidijo vsaj malo izgubljen pogled.

Vzelo mi je eno uro, da sem peš prišla do svojega novega faksa (pot, da ne bo pomote, ki bi naj vzela približno petnajst minut, »if you walk like you’re on vacation«, kot je dejala ženska na info točki), a seveda na faksu ni bilo prav nikogar. Spoznavam, da Bruseljčani uradne ure in delovne dni dojemajo bolj kot predlog in ne kot dejansko obveznost. Več kot očitno imajo s Francozi več skupnega, kot si želijo priznati.

Bruselj očitno karakterizirajo velikanske, odprte ceste brez kakršnihkoli črt, za katere potrebuješ nadgradnjo vozniškega dovoljenja.

Tudi na avtobusni postaji nisem imela večje sreče, saj so me pošiljali iz enega konca na drugega, dokler si nisem rekla, da grem raje na sonce, kot pa da se vrtim okoli pod zemljo in oponašam krta vedno, kadar pomotoma pristanem na površini.

Do sonca mi je uspelo priti, a ne za dolgo, saj sem po poti odkrila bukvarno, v njej poiskala zavetrje in…in jo zapustila tričetrt ure kasneje, z Gospodarjem prstanov pod roko. Trilogijo sem vedno želela še enkrat prebrati in čeprav Tolkien v francoščini ne bo manj težaven kot v angleščini, bom vsaj pridobila na 150 let starem besedišču. Saj veste, nekaj kar vsak človek mora poznati je deset različnih besed za meče, bodala in raznorazne oklepe.

Kako veš, da si v belgijski trgovini: namig #1.

Ko sem prišla domov, pripravljena, da si skuham čaj in se zavlečem v posteljo, me je ustavila stanodajalka (rada bi rekla “stara gospa”, ampak po mojih ocenah je v svojih 60-ih in starost je, kot vedno, zelo relativna) in mi povedala, da v sobi ne smem imeti električnega grelca vode. Hiša je namreč stara in baje elektrika v moji sobi ne bi zmogla takšnega napora. Sem prikimala, se na glas strinjala, po tihem pa si mislila svoje. Lahko mi postavi kakršnakoli pravila: razumem, da tuširanje po 22. uri ni priporočljivo, da je fino nehati kuhati po pol desetih, da ne dovoljuje obiskov, ki bi tukaj spali čez noč, da tujim ljudem ne smem odpirati vrat, da ne smem izgubljati ključev in vse ostalo, kar je bolj ali manj samoumevno za kogarkoli, ki je od malega živel v hiši z drugimi ljudmi.

Vse to sprejmem brez problema, ampak življenje brez vrelca vode v sobi? Življenje brez čaja? No ja, zdi se mi, da te zgodbe še ni konec.

Nadaljuj

V Belgiji sem 24 ur in zdi se mi, da je čas, da kaj objavim na blogu, ki sem ga naredila za to, da bom v njega pisala vsak dan, od prvih trenutkov na letalu dalje. (Kot vidite se moja obljuba ni uresničila, a sem si rekla nekaj, kar bi včasih lahko bil moj življenjski moto: bolje pozno kot nikoli).

Place Royale, celo brez turistov in avtov.

Včeraj sem po ne-tako-zelo-dolgi poti prispela v svojo sobo v Bruslju in še danes razmišljam, kaj vse sem pozabila doma. Ena od stvari, ki ti jih nihče ne pove o izmenjavah in večmesečnih potovanjih je sledeča: pakirati istočasno za petmesečno odsotnost in za dva tedna ni enostavno. (In je toliko težje, ko to počneš po noči, ki si jo preživel zunaj s kolegi). Mislim, da sem obrabila stopnice, tolikokrat sem tekla iz enega nadstropja v drugega. Spodnje perilo: check, majice: check, jakna: check, hlače: check, knjige…hja, tukaj pa se je zakompliciralo. Kot ljubiteljici knjig mi niti slučajno ne pride na pamet, da bi na pot šla brez knjige, a kdo ve, kakšna je prava količina.

Potem pa še vsa elektronika in pripadajoča oprema, zimska oblačila, zdravila, čevlji, zvezki, kozmetika ter vse stvari, ki sem jih navajena imeti na dosegu roke, in dva kovčka + nahrbtnik so bili polni kot bi mignil. Svoje življenje sem morala spraviti v obliko, ki sem jo lahko zvlekla na letalo, in pravi čudež bi bil, če bi mi bilo uspelo vzeti prav vse.

(Odgovor za pravilno količino knjig: 3 fiction knjige, 2 non-fiction knjigi in slovar. Za nekoga, ki ima v dveh sobah knjige na vsaki možni površini, se mi to zdi sprejemljiva količina.)

Zaraščena in zapuščena hiša sredi Bruslja. V njej ni nič. Zgleda pa kul.

Prvič v življenju sem nekam odšla brez povratne vozovnice in moram reči, da sem se počutila zelo čudno, a obenem na nek način tudi osvobojeno. Vsekakor se mi je zdelo zelo dokončno, ko sem na wizzairovi spletni strani kliknila »one way«, a zdaj, ko sem tu, ugotavljam, da je to ena manjših sprememb, ki jih bom morala sprejeti v naslednjih nekaj mesecih. Tega ne jemljem kot nekaj slabega, ne razumite me narobe. Bolj kot razmišljam, bolj se zavedam, kako močno sem pravzaprav ustaljena v svoje poti in da sem od začetka študija v Ljubljani zapadla v rutino, ki jo bo ta izmenjava rešila. Ljudje potrebujemo…okej, pa ne bomo posploševali, gremo v ednino. Jaz potrebujem korenite spremembe, če želim kaj doseči; moram nabirati izkušnje, slabe in dobre, če želim doseči tisto iskano osebnostno rast; se moram včasih v kaj prisiliti, četudi mi je neprijetno, ker drugače me štirje večeri zapored najdejo za računalnikom ob vnovičnem gledanju Friendsov ali Buffy.

Park blizu glavne železniške postaje (lahko bi povedala ime, ampak se mi ne da iti iskati zemljevida).

Bruselj mi tega ne bo pustil, vsaj dokler se potrudim in zanalašč ne krenem na stezo brez ljudi, dokler ne izberem poti najmanjšega odpora. Že današnji dan je to dokazal. Po tem, ko sem skoraj sedla na napačen avtobus in se zapeljala v štab NATA (mislim, da so poveljniki naenkrat lažje zadihali, ne da bi vedeli zakaj), sem pristala v centru mesta in zgubljena iskala faks. Smeri faksa sicer nisem našla, sem pa po čistem naključju pristala v agenciji Use-It, ki je ravno takrat začenjala voden ogled Bruslja.

Naš vodič je gledal teh 5 polic, zavzdihnil in rekel: “Ne morem verjeti, kako malo piva imajo. Groza.”

Tako sem naslednje tri ure preživela v družbi treh Avstralk, dveh Italijank in ene Nemke, sledeč belgijskemu vodiču, ki nam je razkazoval mesto, kot ga lahko razkazuje le domačin – in sicer z veliko lokalnimi zgodbicami, skritimi kotički in besedami »this is a tourist-y place, don’t go there«, ki jih je odločno ponovil vedno, kadar smo prišli blizu kakršnekoli znamenitosti. Najbolj navdušujoča informacija, ki sem jo dobila (in opazila) je tole: podobno kot Mariborčani tudi Bruseljčani prečkajo cesto pri rdeči luči ali pač kjerkoli se jim zazdi, dokler ni nevarnosti, da bi jih kdo povozil.

In to, bolj kot karkoli drugega v zadnjem dnevu, me je prepričalo: mislim, da se bom tu počutila kakor doma.

Nadaljuj