Vedno sem rada pisala. Kot mala punčka sem se lotila krajših zgodbic in celo knjige (katere zgodbo je, seveda, zelo navdihnil Harry Potter), pisala sem skozi osnovno šolo in gimnazijo, potem pa se je vse skupaj počasi ustavilo. Ne zato, ker bi mi manjkalo idej – še zmeraj sem imela svoj zvežčič, v katerega sem zapisovala raznorazne prebliske -, bolj zato, ker bolj odrasel, kot si, težje se spraviš k stvarem, ki ti ne koristijo v prav tistem trenutku. Tudi moje branje je na začetku faksa usahnilo in manjko obojega sem globoko občutila. Knjige sem imela čisto tam na dosegu roke, tipkovnico sem imela neposredno pod prsti, a vseeno sem brala le obvezno čtivo in bedarije po internetu, pisala pa samo prevode in instant sporočila prijateljem. Continue reading…
Leposlovno
Melanholična nostalgija knjižnega molja
Ali 24 knjig, ki so me izoblikovale pred 24. letom
Dopolnila sem 24 let, kljub velikim ugovorom (moti me sodo število let, ne starost, da ne bo pomote), in zdi se mi, da moram to nekako obeležiti. Tisti originalni načrt, da bi zapisala 24 stvari, ki sem se jih do sedaj naučila, se ni izšel – ne zato, ker se ne bi ničesar naučila, temveč zato, ker sem ugotovila, da se mi na rojstni dan enostavno ne da posvečati introspekciji. O knjigah, na drugi strani, pa se mi vedno da razmišljati, predvsem zdaj poleti, ko se bom lahko spet posvetila pisanju in branju.
Nenaklonjenost knjigam s produktivnim sranjem
In naklonjenost knjigi Kako biti šejf
Nikoli nisem bila pristaš knjig za samopomoč, kar vključuje tiste na temo produktivnosti, delavnosti in osebnostne rasti. Internetni članki na temo “10 stvari, ki jih lahko narediš za boljše življenje” so še hujši, saj predpostavljajo, da lahko v desetih kratkih odstavkih človeku spremenijo življenje. Ne morejo. Besede so mogočne, ampak samo človek lahko samemu sebi spremeni življenje in če nič ne naredi po tem, ko prebere kakšen motivacijski članek, je isto, kot če bi tisti čas zapravil za gledanje televizije. Continue reading…
Neprevedljiv humor
Ponovno berem Dobra znamenja (angl. Good Omens), ki sta jo nekje leta 1990 spisala Neil Gaiman in Terry Pratchett, ostaja pa visoko na mojem spisku najljubših knjig. Druge vključujejo: Štoparski vodnik po galaksiji (Douglas Adams), 13 1/2 življenj kapitana Medveda Sinjedlakca (Walter Moers), serijo Discworld (Terry Pratchett) in, seveda, serijo Harry Potter (J. K. Rowling). Te knjige imajo skupni dve stvari: Continue reading…
Knjižne misli: Panter v kleti
V pripravah na težko pričakovan dopust v Jordaniji sem se odločila tudi, da si vnaprej malce razširim obzorja. Morda zveni čudno, a zdi se mi, da bom na Srednjem vzhodu veliko bolj uživala, če vem o njegovem ozadju kaj več kot le tisto, kar mi pravijo zahodnjaški časopisi. Ker se mi ne da brat čistih zgodovinskih razlag tamkajšnje politike, sem se spoznavanja lotila preko leposlovnih in avtobiografskih knjig. Nenazadnje mi je preko stilov, opisov in tematik različnih avtorjev veliko ljubše razkrivati različne dele sveta. Prav tako pa je to z lahkoto del mojega daljnega izziva, da v prihodnjih letih iz vsake države preberem dve knjigi: eno od pisatelja in eno od pisateljice. Continue reading…
