Teja

Vedno znova sem opomnjena, kako hitro pravzaprav mineva čas. Tukaj sem skoraj že en mesec! In (bolj pomembno), en teden je od tega, kar sem nazadnje updateala blog, a se mi zdi, kot da je bilo včeraj, ko sem sedela na kavču in se ukvarjala s tem, kako nesodelujoče besede sestaviti v stavke.

Pristala v koncu Bruslja, ki ima kanal. Še dobro, da sem ga odkrila, ker drugače na zemljevidu nikoli ne bi našla, kam sem odtavala.

Te dni se privajam na pouk in rada bi rekla, da so se študentje izboljšali, ampak mislim, da bom laži raje prihranila za stvari kot “ne, niti malo domotožja nimam” in “seveda sem prepričana, da bom uspela vse izpite v prvo narediti”. Učne ure same so večinoma zanimive, čeprav nas je pri prevajanju v angleščino profesor prestrašil, ko je nam, Erazmovcem, rekel, da se predmetu pridružujemo na lastno odgovornost, saj ne namerava spuščati kriterijev. Hmmm. Je pa prav zabavno pri drugem predmetu, kjer prevajamo v francoščino in se nekajkrat na uro izigra naslednji scenarij.

Profesor: “Kako bi prevedli ta stavek?” (Poda stavek.)

Belgijski francosko-govoreči študent: (Prevede stavek)

Profesor: “Ne, to ni pravilno francosko, čudno zveni. “

Študent: “Če pa mi tak vedno rečemo.” 

Profesor: “…prav imaš, v Belgiji tak rečemo. V standardni francoščini Francije pa to ni niti slučajno prav.”

Študentje: “Ajaaaaa.”

Tako da ne glede na to, koliko sem v slabšem položaju, ker je francoščina moj 3. jezik, imam tudi vsaj malenkostno prednost, saj sem vedno morala znati vse po pravilih. Isto je pri predmetu, ki uči francoski pravopis, kjer sicer študentje obvladajo govorjenje, a ko jih vprašaš, zakaj je nekje velika začetnica, so naenkrat zgubljeni. Lepo videt, da so nekatere stvari očitno res univerzalne.

Na Place du Luxembourg se je dogajalo nekaj…kulturnega?

Vseeno pa so predmeti, ki me popolnoma vržejo iz tira na dober način. Takšen primer je Francoska literatura. Predmet obravnava francosko literaturo Francije med leti 1944 in 1968 – me zanima, kdaj bodo ti bodoči prevajalci zvedeli kaj o kakih starejših knjigah, glede na to, da je to edini predmet francoske literature, ki ga imajo v treh letih, a to ni bistvo. Bistvo je v tem, da imamo eno uro tega predmeta pozno popoldne in da vsak teden profesor konča pouk 15 minut prej in nam prebere pravljico.

Ja, prav ste prebrali: pravljico. Predavalnica polna dvajsetletnikov enkrat na teden nasloni glavo na roke in posluša profesorja, ki nas popelje v svet pravljic iz vseh koncev sveta. Ta teden je glavno vlogo igrala daljša, malo spremenjena verzija te zahodnoafriške zgodbice. (Priznam, da sem najprej bila zmedena, saj je v francoščini beseda za grešnika ista kot beseda za ribiča, prav tako pa sem zamenjala prevod besede “lobanja” s “škatla” in mi ni bilo jasno, zakaj bi se grešnik na obali s škatlo pogovarjal. Ah ja. Moja francoščina je vsekakor work in progress.)

Lep grafiti Bonoma, pred vhodom v prirodoslovni muzej.

Moram pa reči, da ne bi bilo slabo, če bi kaj takega počenjalo več profesorjev literature. In, kar je še bolj nerazložljivo in dodaten argument za vpeljevanje zgodbic v pouk: teh 15 minut je bil edini čas, kjer je v predavalnici vladala popolna tišina.

(Res pa je, da nisem preverila, koliko ljudi je dejansko resno zaspalo.)

Mislim, da je prav ta predmet obrnil moje mnenje o pouku na faksu Marie-Haps iz “meh, na primer, da je vredu” na “sploh ni slabo tukaj”. Še vedno pa nimam študentske izkaznice. Ali dostopa do printerjev. Pa okej, človek ne sme imeti vsega v življenju, bi postalo dolgočasno.

Kar je veliko bolj pomembno kot izkaznica, printer, internet ali avtobusna vožnja domov brez gužve na cesti (pot, ki bi vzela 10 minut brez del na cest, okoli pete ure popoldne traja kakšno uro), je nekaj popolnoma drugega: pitna voda. Bruselj jo ima. In jaz? Jaz skoraj ne bi mogla biti bolj srečna.*

*Razen če, seveda, bi iz pip tekel čaj po želji.

Nadaljuj

Ta teden je prvi, v katerem resno hodim k pouku in moji vtisi so trenutno predvsem zbrani v obliki “hmmm”. Stvar, ki sem jo skoraj takoj opazila je sledeča: veliko manj je nekega spoštovanja. Nikoli si nisem mislila, da smo slovenski študentje posebej vljudni, a v primerjavi s tem, kakšen kaos vlada v belgijski predavalnici, smo pa res super.

Ne vem, kaj natančno mi je dalo tak vtis. Morda to, da traja neverjetno dolgo, da se vsi umirijo, tudi po tem, ko je profesor že zdavnaj v predavalnici. Dvakrat sem bila priča temu, da je profesor moral zakričati, preden je nastala tišina. Ne znam si predstavljati, da bi se kaj takega zgodilo na našem faksu, kjer je za nekatere profesorje dovolj, da stopijo v predavalnico in je že vse tiho. Morda dodaten vtis kaosa daje tudi to, da vsi izkoristijo minutno tišino profesorja za pogovor. Ali pa to, da si nekatere študentke med poukom pilijo nohte, je polovica prisotnih študentov na telefonih, četrtina pa jih zgleda popolnoma nezainteresirano.

Sestavljanje urnika: presenetljivo težko je uskladiti predmete. Naenkrat sem dobila novo spoštovanje za ljudi, ki morajo vsak semester pripraviti urnike za vse študente.

Seveda mi tudi univerzitetni urnik ni popolnoma jasen: vsaka učna ura bi naj trajala polno uro, brez kakršnihkoli določenih pavz. Lahko si predstavljate, kakšni problemi nastanejo, ko so profesorji pač…profesorji in temu primerno nesposobni končati uro (ne, res mislim, da je to univerzalna profesorska lastnost – zvonci sicer zvenijo kot zelo osnovnošolska ideja, ampak bi se izkazali za koristne na veliki večini faksov).

Če odštejem delovno etiko (ki spominja na tisto od kakšnega pasjega mladiča, ki ga poskušaš v mali šoli vzgojiti, a ga nenehoma moti vonj posladkov v tvojem žepu); predmet v angleščini, kjer smo se učili dele telesa; vsesplošno zmedenost, ki očitno vedno vlada na začetku šolskega leta (spet so nam dejali, da bodo študentske izkaznice na voljo “v ponedeljek” – pametno niso specificirali kateri ponedeljek mislijo…nekje do božiča že bo); internet (neobstoječ); profesorico, ki je med predavanjem očitno delala glasovne vaje (le tako lahko razložim konstantno menjavanje volumna) in menzo, ki se zapre ob dveh popoldne, je faks Marie Haps in pouk na njem prav prijeten.

Čista turistična slika: Starbucks kava in v ozadju Grand place. Samo vafelj v drugi roki in majica z napisom Hard Rock Café Brussels še mi manjkata.

Še vedno nimam urejenih vseh predmetov oziroma, bolje rečeno, moj urnik je še vedno v nekakšnem nihajočem stanju, ki mi je pokazal, da sem imela prav, ko nisem že v začetku tedna pisala profesorjem, ki v Sloveniji prav gotovo nestrpno čakajo, da bodo videli kakšne spremembe Learning Agreementa bodo letos morali delati študentje na izmenjavi in se pošteno nasmejali.

Drugače sem spoznala tudi kar nekaj svojih sošolcev – Belgijcev in ostalih Erazmovcev, ki se te dni soočajo z istim vprašanjem kot jaz: je na izmenjavi dejansko res možno sestaviti urnik s predmeti, ki ti prinesejo dovolj kreditnih točk in se ne prekrivajo? Trenutno smo še neodločeni, ampak popularno mnenje je, da ne, ni mogoče.

Mislim, da ta metro postaja še ni do konca zgrajena …

Imeli smo tudi prvo uradno Erazmus zabavo, na kateri sem spoznala fundamentalen problem Belgije: vsi pijejo pivo. To zveni sicer samoumevno, ampak predstavljajte si, kaj to pomeni za študente.

(Mama in ata, zatisnita si oči zdaj in preskočita ta odstavek).

Prepričana sem, da imamo prav vsi za seboj že pijane noči, iz katerih smo prišli z glavobolom, ampak tudi z veliko novimi prijatelji. Seveda so tudi drugi načini in stik, ki ga navežeš v stanju, ko se ti zdi super ideja, da bi objemal drevo ali na glas prepeval Spice Girls, morda ni najbolj trajen, je pa vsekakor dober začetek. Alkohol olajša tisti prehod iz začetnega “zdravo, ravnokar smo se spoznali in deluješ kul” prijateljstva v “ja, vsekakor si moj davno zgubljen brat” povezavo, in, kar je še bolj pomembno za osebe na petmesečni izmenjavi, ta prehod pospeši.

V Španiji je tekila, v Srbiji je rakija, v Franciji je vino, v Sloveniji je…vodka (?), v Belgiji je pivo. Pivo je najboljša pijača; tista pijača, na katero dajejo popuste in stane 1.5 €; tista pijača, ki jo vidiš v roki vsakega v baru. Na nek način je prav prijetna sprememba: pozno zvečer in nikjer ne vidiš opotekajočih se ljudi, ki bruhajo v koše za smeti. A na drugi strani pa pogovor toliko težje steče.

Večerno pivo

Ah bien. Vseeno smo s sošolci skupaj pili, se (bolj sramežljivo in tiho) spoznavali, se imeli fajn in ugotovili, da bomo prevajalci in lingvisti očitno držali skupaj. Nič ni bolj zabavno kot prepevanje karaok pred polnim barom, kjer zate in za tvojo sopevko 15 ljudi dela več zvoka kot preostalih 80.

Domov smo šli zgodaj in morda se mi je včeraj zvečer res zdelo, da od večera nisem odnesla nič; da bi bilo bolje, če bi bila ostala doma in prebrala kakšno francosko knjigo; ampak ne. Danes sem prišla na faks in si takoj našla ljudi za pogovor, se skupaj z njimi pritoževala o vremenu (Bruselj je očitno skočil od poletnega vremena direktno v zimo, vključno z ledenomrzlim vetrom in potrebo po puloverjih), pogovarjala o predmetih in nasploh začela postajati del novega, začasnega, razreda.

Tako, pa sem šla v Delirium. Ja, še vedno imajo veliko piva.

Na poti domov sem se, še vedno zamišljena o implikacijah in problematiki belgijske nacionalne pijače, zavzela še za nekaj, kar sem v teh skoraj treh (!) tednih vedno vzela za popolno naključje. Tukaj se vozniki vedno ustavljajo za pešce (okej, normalno) in se opravičijo v primeru, da odpeljejo mimo (čakaj, kaj?). Večkrat se mi je že zgodilo, da se avto ni ustavil, a namesto, da bi odpeljal mimo brez najmanjšega pogleda (kot se spodobi), je voznik opravičujoče pomahal.

Ne vem natančno, kaj to pomeni, ampak vsekakor bo trajalo nekaj časa, da se navadim. Na srečo imam pet mesecev.

Večerni bruseljski razgled.

Nadaljuj

Nikoli nisem bila posebej navezana na sonce – prav nasprotno, pravzaprav. Ob dnevih, obsijanih s toplo svetlobo, sem približno tako nerada šla ven iz hiše kot ob mrzlih zimskih dneh, če ne še morda bolj. Zato ni nihče bolj presenečen kot jaz, da sem zadnji teden skoraj cele dneve preživela ob pohajkovanju po Bruslju, uživajoč v toplih septembrskih dneh. Krivim poletje.

(Načelno je zdaj uradno še vedno poletje, ampak vsi vemo, kaj mislim. In ja, morala sem googlat, da sem preverila, kdaj natančno se začne jesen.)

Manj znana sestrica od Manneken Pisa. Ime ji je Jeanneke Pis in baje so jo v 80. letih postavili za več enakovrednosti med spoloma.

Če bi to poletje bilo pravo, vsak dan 30°C, brez oblačka in le z občasnimi plohami, bi me, kot vedno, do njega minilo po kakih dveh tednih. Nenazadnje lahko prenesem le neko določeno količino glavobolov, sproženih zaradi sonca, neprespanih noči, v katerih se bi od vročine najraje dala iz kože in nasploh dobre volje ljudi, ki naenkrat želijo neprenehoma preživljati čas zunaj. Ob aktivnostih.

Ampak letos nam je očitno bilo naklonjeno Indijansko poletje, vsaj tukaj, v Bruslju. Zadnji teden sem prav vsak dan lahko okoli skakala v brezrokavnih majicah in presenečeno vsako jutro ugotovila, da zdaj mi bo pa res kmalu zmanjkalo poletnih oblačil. Ko sem pakirala, so mi namreč skozi glavo šli vsi scenariji (ne, resno, zraven imam več kot 5 puloverjev, debele nogavice, grelec za roke), a niti slučajno nisem pomislila na to, da bom pogrešala kratke hlače in poletne obleke.

Razgled s stavbe na “park”, ki so ga naredili nekaj let nazaj, ampak nikoli ni nobenega tam, ker nihče ne ve, da obstaja.

Prav tako mi niti najbolj divje sanje ne bi bile zmožne povedati, da bom naenkrat največji užitek dobila iz sprehajanja po Bruslju in sedenja na sončku. Enostavno nisem nikoli bila ena od tistih ljudi, a tokrat sem delala prav to. Vsak dan sem šla na minimalno potrebno količino predavanj (urnik, mimogrede, mi je uspelo sestaviti komaj zdaj čez vikend, saj prej nisem imela posebne želje po igranju puzzlov) in se raje sprehodila v nov del Bruslja.

Cathédrale des saints Michel et Gudule.

Zanalašč nisem hodila po muzejih. Tukaj bom tudi novembra in decembra, in zdi se mi, da bom veliko bolj cenila umetnost 20. stoletja, avte, čokolado, zgodovino vojne, naravoslovje, stripe…, ko bosta zunaj vladala megla in mraz. Okej, čokolado že zdaj cenim in priznam, da na naravoslovje ne bom nikoli posebej navezana, ampak v prirodoslovnem muzeju so dinozavri in…dinozavri so enostavno kul, se vam ne zdi?

Če v Bruslju zatavaš malenkost iz turističnega centra, imaš naenkrat na voljo polno umetniških grafitov. Seveda so tudi tisti bedni, ampak kar nekaj pa jih je zelo kulskih.

Te dni sem raje brala v parkih; se spotikala čez robnike; dobila v glavi boljšo sliko Bruslja (nič ni boljšega kot to, da prideš do točke, ko na kakšni ulici pomisliš: “Hm, čakaj, tu sem že bila enkrat zgubljena, vem kje sem!”); se poskušala sporazumevati v francoščini z ljudmi, ki imajo nizozemski naglas; pustila, da me je ustavil fotograf, ki hodi po Bruslju in dela portrete ljudi; nekajkrat zašla na čisti rob svojega zemljevida (ki je, mimogrede, že pošteno zmečkan, a obenem tudi vsak dan vidi manj in manj uporabe); občudovala street art, ki krasi tako veliko sten; poskušala najti dobro, poceni kavo v kakem všečnem kafiču (misija še poteka); in se nasploh začela zaljubljati v mesto, s katerim bom imela naslednje mesece prav zabavno afero.

(Ne skrbi, Maribor, mislim, da boš ti ostal tisti, h kateremu se bom vedno vračala. Prosim, ne zameri, da te bom naslednja leta še kar pošteno varala z drugimi.)

Še en kul grafit.

Ob večerih sem se vračala utrujena in skeptiki bi lahko rekli, da nisem čez dan dosegla čisto nič, da sem bila popolnoma neproduktivna in da tako pa res ne bo šlo. A jaz mislim, da sem naredila nekaj prav pomembnega zase – veliko bolj udobno se počutim v Bruslju in na njegovih ulicah. Vem, kje se nahajajo turisti in katerih delov se izogibati. Poznam več kot en način, kako priti do faksa, in znam najti pot domov tudi, če nisem na čisto pravem avtobusu. In če vam to ni všeč: nadihala sem se veliko svežega zraka in končno prišla do sončne toplote.

Nepresenetljivo je dosti tudi scen iz stripov. Baje, da je vsaka stena, ki je porisana s stripovskimi junaki tam z razlogom (glavni lik je tam živel, hodil jest itd.)

Kljub tej svoji (dokaj) novi ljubezni do sonca pa morem priznati, da sem bila danes zjutraj prav srečna, ko sem se zbudila in videla, da dežuje. Popoln izgovor, da ostanem doma, pišem, berem in pijem veliko čaja. Kot vedno.

In seveda je prvi dež v dveh tednih še dodatno pripomogel k temu, da se počutim bolj kot doma. Nič me ne spominja bolj na Slovenijo kot to, da sedim za mizo in skozi okno gledam slabo vreme.

Še en prizor, medo lula na Mannekena. Haha Bruseljčani, dober smisel za humor imate.

Nadaljuj

Danes sem prvič vrgla pogled na svoje nove sošolce in takoj začela pogrešati stare. Ne vem, koliko je to bilo zaradi tega, ker sem na svoj razred navezana, in koliko zaradi tega, ker sem jih navajena. Čudno, da lahko v dveh letih pozabiš, kako neprijetno razburljiv zna biti prvi dan, ko ne poznaš nobenega, stojiš v kotu in upaš, da ne izgledaš preveč grozeče in/ali sramežljivo. Tokrat sem si kot le predstavljala, saj smo čakali na ulici, a vseeno sem si malce želela, da bi imela poleg sebe vsaj enega od ljudi, s katerimi sem že čakala na uvod v šolsko leto.

Sonce, sonce, sonce. Prav mi je, kaj pa sem doma imela logiko “itak ne bo lepo vreme, zakaj bi za zimo jemala sončna očala zraven”.

Pa okej, mi ni bilo hudega. Naslonjena na steno, kava v eni roki, Kindle v drugi, pa sem verjetno delovala kot da je to nekaj, kar počnem brez problema; kot da mi v trebuhu ne plahutajo metuljčki; kot da mi je popolnoma vseeno, kaj si moji bodoči sošolci mislijo o meni; kot da si v resnici na skrivaj malo ne želim, da bi izbrala lažjo pot – da bi še zdaj bila doma, čakajoč na začetek novega šolskega leta v Ljubljani.

Sam sestanek je bil antiklimatičen, ampak saj tako je običajno s stvarmi, o katerih razmišljaš dlje časa in ki v glavi postanejo nek hudi bavbav, čeprav so v resnici del življenja. Seveda se je pa spet pokazalo, da vsekakor pripadam generaciji, na kateri šolski sistemi radi eksperimentirajo, saj so le nekaj tednov nazaj spremenili šolsko reformo, po kateri so skoraj vsi predmeti prenovljeni. Tako so profesorji, ki so razlagali logiko za urnikom, delovali le malenkost manj zmedeno kot mi, ki smo jih poslušali. Bien. Zanašam se na to, da se bodo v prihodnjih tednih dovolj poučili, da bodo lahko vse ponovno razložili.

Dopoldanski razgled na Bruselj (povedala bi, kje natančno stojim, ampak je zemljevid na drugi strani sobe).

(Prav tako so ravno letos zamenjali wi-fi sistem na faksu, ki še ni vzpostavljen, in začeli delati nove študentske izkaznice, ki bodo na nas pripravljene naslednji teden. Ne vem, ali je vedno tako, ampak vseeno se mi zdi, da se je nenavadno veliko stavkov vodje mednarodne pisarne začelo z “na žalost…”).

Jutri se mi začne resen pouk, če seveda uspem pogruntat raztreščen urnik v rokah, in zdi se mi, da je približno dva tedna prezgodaj (ali par mescev prepozno) za kakršnokoli koncentracijo. Ko se bom zjutraj morala vstati ob šestih, sem prepričana, da mi bo vsaj enkrat šel skozi glavo stavek: “Kaj mi je blo tega treba, če bi bla v Sloveniji, bi še lahko spala, ni fer,” ampak popolnoma zaupam v svojo zmožnost, da zlezem iz zavetja tople postelje.

(Okej, ne popolnoma. Recimo približno.)

Seveda slik Manneken Pisa na svetu še ni dovolj. Mali lulajoči fantek ima na voljo več kot 800 različnih outfitov in tega si je danes izbral.

Sem pa drugače v kuhinji kako uro nazaj odkrila debelega pajka, premera približno 5 centimetrov. Moja najemodajalka je rekla “Araignées du soir, espoir” (Večerni pajki, upanje), preden ga je z nasmeškom in copato ubila. Saj super, da pozitivno in poetično gleda na življenje, vendar ko se jaz zvečer zaletim v nekaj, kar bi me potencialno lahko pojedlo (po koščkih, počasi, z užitkom), moje misli predvsem želijo odleteti v smer močnih kletvic.

To samo še bolj potrdi to, kar sem vedno mislila: varneje je ostati v postelji. Nič pouka in nič pajkov. Kaj več bi še človek potreboval?

Nadaljuj

Še ena stvar, ki ti je ljudje ne izpostavijo, ko se za dlje časa seliš v tujino: reči adijo hrani, ki si je navajen. Tudi če greš le v drugo evropsko državo, naenkrat ne boš imel več na voljo trgovin, ki si jih navajen – v najboljšem primeru bo še vedno možno najti Spar v kakem skritem kotičku, v najslabšem primeru…okej, v najslabšem primeru boš pristal v diktatorski distopični državi brez trgovin in z racioniranimi količinami hrane, kjer se boš moral boriti za preživetje in ne bo delujočih wc-jev. Ampak v metaforičnem in zelo dramatično rečenem najslabšem primeru boš naenkrat obkrožen s francosko hrano, veliko piva in policami, ki so na popolnoma napačnem mestu.

Prvi belgijski vafelj! Vafelj za 1 € v Bruslju je boljši kot vafelj za 4 € v Mariboru. Ne tako zelo presenetljiva, popolnoma nerelevantna in nepomembna informacije za vse, ki jih to ne zanima.

Ljudje smo bitja navade (navada je železna srajca itd.) in ko sem tukaj stopila v trgovino, sem najprej prav naivno pričakovala, da bom našla vsaj približne ekvivalence hrane, ki jo vedno jem. To pričakovanje se ni uresničilo in ta sestavek je danes vzpodbudilo predvsem eno preprosto dejstvo: jaz. ne. najdem. kisle. smetane. 

Sprejmem to, da ne smem po trgovini hoditi po spominu, saj bom potem namesto tune s police vzela papirnate brisače; da je hrana za mikrovalovno pečico povsod – v hladilniku, na policah zraven riža, poleg pijače; da je toast na drugi strani trgovine od navadnega kruha; da sta sadje in zelenjava, iz meni popolnoma neznanega razloga, direktno na sredini trgovine ne pa na začetku, kot se to spodobi; da je hrana za živali med polico z mehurčkastimi pijačami in navadno vodo.

Ugotovila in sprejela sem tudi to, da bom morala zamenjati znamko navadnega jogurta in da bom za svoj normalen “fix” sadja plačevala dvakrat več kot v Sloveniji. (Čeprav se mi še vedno zdi hinavsko, da vrečka Haribo bonbonov stane manj kot par banan. Potem pa se še naj kdo čudi, zakaj ljudje nezdravo živijo.) Odselila sem se iz domačega zavetja in tudi drugačna hrana je neizogibna sprememba, ki k temu spada.

Kako veš, da si v belgijski trgovini: namig #1.

Vseeno sem trdno odločena, da bom kuhala in čim manj hodila po fast food restavracijah, čim manj izbirala pot najmanjšega odpora. Čudno je, ampak tu me veliko bolj vleče k temu, da bi med pohajkovanjem po mestu za kosilo skočila na hitri hamburger v McDonalds. Verjetno zaradi domačnosti (ja, je beseda), ki jo človek čez čas začne iskati povsod. A vseeno: bolje je kuhati, kar me pripelje do zgoraj omenjenega problema. Kisla smetana. Ni je (malo verjetno) ali pa jo zelo dobro skrivajo in se potem režijo vsem tujcem, ki jo iščejo in se nikakor ne morejo spomniti, kako se ji reče v francoščini (veliko bolj verjetno).

Pa vredu. Sem si danes raje spekla navaden zrezek, brez smetanove omake, in po pravici povedano je moj občutek ponosa ob tem, da nisem ničesar zažgala na plinskem štedilniku (Teja : štedilnik, 1 : 0), zasenčil vsa negativna občutja, ki sem jih imela ob zgubljenem tavanju v trgovini.

Nadaljuj

Danes sem se zbudila v sončno jutro in skoraj mi je bilo žal, da sem se prejšnji večer odločila, da grem v muzeje, preden sem se spomnila, da bo verjetno spet obveljal Tejin zakon in bom vseeno preživela veliko časa zunaj. (Tejin zakon zahteva, da ne glede na to, kam želim priti, moram najprej narediti dva kroga okoli. Drugo ime za Tejin zakon je »okoli-riti-v-žep zakon«, ampak to zveni manj kul, zato se poimenovanja izogibam).

Stopila v Musée royal des beaux arts in se zaletela v kip Artemis. Ne, ne zanima me, da bi naj bila Diana, ignoriram plagiatorje.

Po dveh dneh relativnega mirovanja v sobi, nalivanja s čajem in veliko upanja, da bo moj prehlad odšel prej kot v sedmih dneh, mi je prav ustrezalo iti na sveži zrak in se potem takoj zavleči v prvi muzej, ki mi je bil na poti. To je bil, razveseljujoče, muzej najstarejših glasbenih instrumentov, ki mi je pokazal, da tudi 13 let resne glasbene izobrazbe ne pomaga pri tem, da bi lahko poimenovala več kot četrtino glasbil, ki si jih je človeška rasa izmislila v tisoč letih. Pravzaprav ne bi bila zmožna poimenovati niti desetine, če bi si zaostrila standarde in ne bi smela uporabljati besednih zvez kot »neki daljni prednik violine« in »mislim, da je to nekaj podobnega klavirju, če obrnem glavo in malo poškilim«.

Lepa violina (nekomu se je pač dalo)

Že v nadstropju s samo instrumenti zahodnega sveta sem imela probleme, kaj šele, ko sem stopila v azijski in afriški svet. Tistih trideset instrumentov, ki jih zna poimenovati vsak dijak glasbenega konservatorija (ali, bolj splošno, tistih dvajset instrumentov, ki jih pozna vsak laik), ni nič v primerjavi z vsem, kar so izumila raznorazna plemena po svetu. Med hojo od enega nadstropja do drugega sem še dodatno bila opomnjena, da je čisto vse lahko instrument – od žlic do vrečk do votlih kamnov. Čudovito je, kako smo ljudje navezani na glasbo in vedno znova me preseneča, kako daleč gremo zgolj za to, da sami proizvedemo nek prijeten zvok na katerega lahko plešemo ali zraven njega pojemo.

Ko človek vidi na stotine instrumentov razstavljenih v eni stavbi, naenkrat teorija, da sta glasba in zvok obstajala pred govorom ne zveni več za lase privlečeno.

Ni samo maska, ta zadeva dejansko spušča zvoke, ko je nekdo v njej. (Ne, seveda ne bom imela nočnih mor, da me to preganja po hiši, sploh ne.)

V muzeju sem prebila več kot uro (med drugim so imeli tudi razstavo o najstarejših saksofonih in vse o njihovem izumitelju), hvaležna za mini radio v roki, ki mi je skozi slušalke predvajal dejanske zvoke vseh instrumentov. Ena stvar je, da vidiš, kaj je igral prebivalec Egipta tisoč let nazaj, popolnoma druga pa to, da zraven slišiš, kako je ta glasba zvenela. Kasneje, ko sem stopila iz stavbe, so me prsti prav zaskeleli in zahrepenela sem po svoji violini. Še zdaj, zvečer, ko to pišem, imam željo po njej, ampak bo poslušanje Bachovih sonat na repeat moralo zadostovati, vsaj še za naslednjih nekaj mesecev.

Mami, glej kaj sem ti prinesla: šopek saksofonov, niso lepi?

Po tem nostalgičnem sprehodu skozi svojo glasbeno izobrazbo sem pristala v kraljevem muzeju umetnosti. In ta trenutek bom izkoristila za to, da postavim retorično vprašanje: kaj sem edina, ki se ni zavedala, da je Belgija monarhija? Saj če bi me vprašali, kakšno vlado imajo in mi dali na izbiro »republika« ali »monarhija« bi izbrala drugo, ampak vseeno me je popolnoma presenetilo, ko sem obiskala spletno stran kraljeve palače, poskušala najti podatek o tem, kdaj je odprta, in ugotovila, da čez leto v njej biva kralj, ki najverjetneje ne bi bil navdušen, če bi mu sredi belega dne neka Slovenka zvonila na vratih. (Morda pa tudi. Baje, da sem super družba za čaj in kdo ve, mogoče kralj včasih potrebuje nekoga, da ga neobsojajoče posluša.)

(Sem tudi preverila, ali so v belgijski kraljevi družini kakšni samski princi? …ničesar ne priznam.)

(Ne, ni jih, če je kdo slučajno imel kakšne ambicije.)

Muzej umetnosti me je pritegnil manj kot muzej instrumentov, ampak to je skoraj bilo za pričakovati. Vseeno sem v njem preživela prijetno urco in pol, in si med drugim ogledala tudi začasno razstavo del Jana Fabreja. Ker nisem mogla narediti niti ene slike (varnostnik pred razstavno sobo me je prav sumničavo gledal in delovalo je, kot da bo mi vzel telefon, če samo pomislim, da bi ga vzela iz žepa), dajem to, to in to kot primer Fabrejevih avtobiografskih doprsnih kipov – vsekakor mi nekaj na njih ustreza, najverjetneje rogovi. Rogovi so kul.

“Mehanični” instrument, ki proizvaja nekaj, kar bi poimenovala “moderna glasba” in upala, da mi nihče ne zameri.

Uspela sem si ogledati dva muzeja od štirih, ki jih obsega velikanska zgradba (ločeni so po umetniških obdobjih in jaz sem, predvidljivo, šla najprej na ogled starih mojstrov in modernih umetnikov), preostanek pa sem si pustila za kakšen deževen in hladen dan. Po izhodu iz muzeja sem ugotovila, da sta dva muzeja na dan moj limit in odšla proti najbolj turističnemu delu Bruslja – bolj natančno: proti nakupovalnemu delu, kjer sem iskala dve stvari: dodatno mikico (kot oseba, ki na teden doma izmenično nosi povprečno tri mikice, res ne vem, kaj sem razmišljala, ko sem v kovček tako samozavestno dala le eno – najstarejšo, najmanj toplo, najbolj znošeno, skoraj že preperelo) in fen za lase (…tega sploh ne bom komentirala).

Odkrila sem tudi francoski prevod še edine neprebrane knjige od Neila Gaimana in no ja, sramotno se mi je zdelo zapustiti knjigarno brez nje po tem, ko me je Usoda tako lepo k njej poklicala.

Šla sem tudi mimo Le botanique, koščka narave v samem srcu mesta, in si prisegla, da bom vsaj enkrat v njem preživela miren popoldan s knjigo in hrano. Upam na čim več sončnih septembrskih dni in priznam, da se v tem trenutku malo schadenfreudig smejim vsem, ki v Sloveniji prenašajo slabo vreme.

Nadaljuj

Danes sem ugotovila nekaj pomembnega: Bruselj je velik. Več kot to: prav varljivo velik je in, kot trenutno o tem pričajo moja boleča stopala, še toliko večji, ko ne poznaš poti in ti pogled na zemljevid ne razkrije ničesar koristnega. Za razliko od drugih mest, v katerih sem bivala ali jih obiskala, je Bruselj zelo razvlečen – je več središč, ki so obdana s cestami in parki. Ni tako kot v Ljubljani, ko rečeš »center« in vsi vedo, da misliš Kongresni ali Prešernov trg, ali v Mariboru, kjer lahko stojiš na poljubni točki v centru mesta in boš do kateregakoli drugega kraja srečanja lahko prišel s petimi minutami hoje.

Mini park v Bruslju, ki sem ga našla ob izgubljenem tavanju do faksa.

Saj morda je Bruslju tudi tako, pa se še nisem naučila, a danes sem spoznala predvsem to, da je med enim in drugim delom »centra« včasih tudi več kot pol ure hoje. Mislim, da sem ena redkih oseb, ki se je zgubila na poti do slavnega Place du Luxembourg, vsaj sodeč po rahlo pokroviteljskem nasmešku, ki mi ga je naklonil mimoidoči, ko se je ustavil in ugotovil kaj iščem. Moram pa priznati, da so ljudje večinoma zelo prijazni; očitno so že tako navajeni tujcev, da avtomatično preklopijo v angleščino kakor hitro vidijo vsaj malo izgubljen pogled.

Vzelo mi je eno uro, da sem peš prišla do svojega novega faksa (pot, da ne bo pomote, ki bi naj vzela približno petnajst minut, »if you walk like you’re on vacation«, kot je dejala ženska na info točki), a seveda na faksu ni bilo prav nikogar. Spoznavam, da Bruseljčani uradne ure in delovne dni dojemajo bolj kot predlog in ne kot dejansko obveznost. Več kot očitno imajo s Francozi več skupnega, kot si želijo priznati.

Bruselj očitno karakterizirajo velikanske, odprte ceste brez kakršnihkoli črt, za katere potrebuješ nadgradnjo vozniškega dovoljenja.

Tudi na avtobusni postaji nisem imela večje sreče, saj so me pošiljali iz enega konca na drugega, dokler si nisem rekla, da grem raje na sonce, kot pa da se vrtim okoli pod zemljo in oponašam krta vedno, kadar pomotoma pristanem na površini.

Do sonca mi je uspelo priti, a ne za dolgo, saj sem po poti odkrila bukvarno, v njej poiskala zavetrje in…in jo zapustila tričetrt ure kasneje, z Gospodarjem prstanov pod roko. Trilogijo sem vedno želela še enkrat prebrati in čeprav Tolkien v francoščini ne bo manj težaven kot v angleščini, bom vsaj pridobila na 150 let starem besedišču. Saj veste, nekaj kar vsak človek mora poznati je deset različnih besed za meče, bodala in raznorazne oklepe.

Kako veš, da si v belgijski trgovini: namig #1.

Ko sem prišla domov, pripravljena, da si skuham čaj in se zavlečem v posteljo, me je ustavila stanodajalka (rada bi rekla “stara gospa”, ampak po mojih ocenah je v svojih 60-ih in starost je, kot vedno, zelo relativna) in mi povedala, da v sobi ne smem imeti električnega grelca vode. Hiša je namreč stara in baje elektrika v moji sobi ne bi zmogla takšnega napora. Sem prikimala, se na glas strinjala, po tihem pa si mislila svoje. Lahko mi postavi kakršnakoli pravila: razumem, da tuširanje po 22. uri ni priporočljivo, da je fino nehati kuhati po pol desetih, da ne dovoljuje obiskov, ki bi tukaj spali čez noč, da tujim ljudem ne smem odpirati vrat, da ne smem izgubljati ključev in vse ostalo, kar je bolj ali manj samoumevno za kogarkoli, ki je od malega živel v hiši z drugimi ljudmi.

Vse to sprejmem brez problema, ampak življenje brez vrelca vode v sobi? Življenje brez čaja? No ja, zdi se mi, da te zgodbe še ni konec.

Nadaljuj

V Belgiji sem 24 ur in zdi se mi, da je čas, da kaj objavim na blogu, ki sem ga naredila za to, da bom v njega pisala vsak dan, od prvih trenutkov na letalu dalje. (Kot vidite se moja obljuba ni uresničila, a sem si rekla nekaj, kar bi včasih lahko bil moj življenjski moto: bolje pozno kot nikoli).

Place Royale, celo brez turistov in avtov.

Včeraj sem po ne-tako-zelo-dolgi poti prispela v svojo sobo v Bruslju in še danes razmišljam, kaj vse sem pozabila doma. Ena od stvari, ki ti jih nihče ne pove o izmenjavah in večmesečnih potovanjih je sledeča: pakirati istočasno za petmesečno odsotnost in za dva tedna ni enostavno. (In je toliko težje, ko to počneš po noči, ki si jo preživel zunaj s kolegi). Mislim, da sem obrabila stopnice, tolikokrat sem tekla iz enega nadstropja v drugega. Spodnje perilo: check, majice: check, jakna: check, hlače: check, knjige…hja, tukaj pa se je zakompliciralo. Kot ljubiteljici knjig mi niti slučajno ne pride na pamet, da bi na pot šla brez knjige, a kdo ve, kakšna je prava količina.

Potem pa še vsa elektronika in pripadajoča oprema, zimska oblačila, zdravila, čevlji, zvezki, kozmetika ter vse stvari, ki sem jih navajena imeti na dosegu roke, in dva kovčka + nahrbtnik so bili polni kot bi mignil. Svoje življenje sem morala spraviti v obliko, ki sem jo lahko zvlekla na letalo, in pravi čudež bi bil, če bi mi bilo uspelo vzeti prav vse.

(Odgovor za pravilno količino knjig: 3 fiction knjige, 2 non-fiction knjigi in slovar. Za nekoga, ki ima v dveh sobah knjige na vsaki možni površini, se mi to zdi sprejemljiva količina.)

Zaraščena in zapuščena hiša sredi Bruslja. V njej ni nič. Zgleda pa kul.

Prvič v življenju sem nekam odšla brez povratne vozovnice in moram reči, da sem se počutila zelo čudno, a obenem na nek način tudi osvobojeno. Vsekakor se mi je zdelo zelo dokončno, ko sem na wizzairovi spletni strani kliknila »one way«, a zdaj, ko sem tu, ugotavljam, da je to ena manjših sprememb, ki jih bom morala sprejeti v naslednjih nekaj mesecih. Tega ne jemljem kot nekaj slabega, ne razumite me narobe. Bolj kot razmišljam, bolj se zavedam, kako močno sem pravzaprav ustaljena v svoje poti in da sem od začetka študija v Ljubljani zapadla v rutino, ki jo bo ta izmenjava rešila. Ljudje potrebujemo…okej, pa ne bomo posploševali, gremo v ednino. Jaz potrebujem korenite spremembe, če želim kaj doseči; moram nabirati izkušnje, slabe in dobre, če želim doseči tisto iskano osebnostno rast; se moram včasih v kaj prisiliti, četudi mi je neprijetno, ker drugače me štirje večeri zapored najdejo za računalnikom ob vnovičnem gledanju Friendsov ali Buffy.

Park blizu glavne železniške postaje (lahko bi povedala ime, ampak se mi ne da iti iskati zemljevida).

Bruselj mi tega ne bo pustil, vsaj dokler se potrudim in zanalašč ne krenem na stezo brez ljudi, dokler ne izberem poti najmanjšega odpora. Že današnji dan je to dokazal. Po tem, ko sem skoraj sedla na napačen avtobus in se zapeljala v štab NATA (mislim, da so poveljniki naenkrat lažje zadihali, ne da bi vedeli zakaj), sem pristala v centru mesta in zgubljena iskala faks. Smeri faksa sicer nisem našla, sem pa po čistem naključju pristala v agenciji Use-It, ki je ravno takrat začenjala voden ogled Bruslja.

Naš vodič je gledal teh 5 polic, zavzdihnil in rekel: “Ne morem verjeti, kako malo piva imajo. Groza.”

Tako sem naslednje tri ure preživela v družbi treh Avstralk, dveh Italijank in ene Nemke, sledeč belgijskemu vodiču, ki nam je razkazoval mesto, kot ga lahko razkazuje le domačin – in sicer z veliko lokalnimi zgodbicami, skritimi kotički in besedami »this is a tourist-y place, don’t go there«, ki jih je odločno ponovil vedno, kadar smo prišli blizu kakršnekoli znamenitosti. Najbolj navdušujoča informacija, ki sem jo dobila (in opazila) je tole: podobno kot Mariborčani tudi Bruseljčani prečkajo cesto pri rdeči luči ali pač kjerkoli se jim zazdi, dokler ni nevarnosti, da bi jih kdo povozil.

In to, bolj kot karkoli drugega v zadnjem dnevu, me je prepričalo: mislim, da se bom tu počutila kakor doma.

Nadaljuj