Malo stvari je tako zaznamovalo moje otroštvo kot Harry Potter. Pa ne le otroštvo, tudi (predvsem) osnovnošolska in srednješolska leta. To ni tako nenavadno za našo generacijo, saj smo z junaki te knjižne in filmske franšize odraščali. V mojem zadnjem razredu osnovne šole je bila izdana 7. (in zadnja prava) Harry Potter knjiga, v zadnjem letniku gimnazije pa smo se jokajoče poslavljali od likov še enkrat, ko je prišel ven zadnji film. Moj point je v tem: ko sem decembra izvedela, da na Nizozemsko prihaja razstava Harry Potter: The Exhibition sem vedela, da bom šla. Četudi imam trenutno rahlo kislo mnenje o J. K. Rowling (a o tem kdaj drugič). Continue reading…
Teja
Od kod pa si ti?
Zadnja dva tedna se mi zdi, kot da je to vprašanje, na katerega neprestano odgovarjam. Ne le, da se mi zdi. Prepričana sem, da je to najbolj popularno vprašanje. Le v februarju sem svojo državo izvora morala podati:
- pri vsaki začetni uri novega programa,
- na sestanku s profesorjem, pri katerem bom delala en projekt,
- v pogovoru z vsako novo sošolko,
- pri zobozdravniku (trikrat!).
Prvi šolski dan, sedmič
In živčnost, ki spada zraven
Danes sem, spet, prestala svoj prvi šolski dan, tokrat na programu raziskovalnega magisterija Language and Cognition. Zdaj je minilo že skoraj leto dni od tega, ko sem, med študijem novinarstva, ugotovila kaj zares želim početi v življenju. Pot do tega spoznanja je bila dolga, vijugasta in z veliko postanki, meni (in najverjetneje tudi mojim staršem) pa je povzročila več kot le en glavobol. Od nekdaj sem vedela, kaj imam rada in (poenostavljen) spisek je količkaj preprost: branje, igranje violine, tuje jezike, pisanje. Vse, kar je preostalo, je ugotoviti kako od tega preživeti. Continue reading…
V iskanju notranjega otroka
… ali nauki iz sestavljanja LEGO kock
Brezdvomno najbolj kjut LEGO figurica.
Ne bom rekla, da nikoli v življenju nisem sestavljala LEGO kock, ker to enostavno ni res. Jasno se spominjam velikanske škatle od brata, ki je bila polna raznovrstnih kock in ki sem jo v otroštvu vsake toliko časa obrnila naokoli za nekaj ur zabave. Je pa vsekakor res, da a) sem bila bolj navdušena nad puzzli in b) nisem imela priložnosti (ali želje), da bi v roke dobila škatlo novih kock in sestavljala po navodilih. Continue reading…
O pisanju magistrske …
… ali proces počasnega spusta v zmedo
Naj bo jasno: pisanje mi, na splošno, gre. Sem ena od tistih srečnih, ki niso imeli nikoli težav osnovnošolskimi spisi ali srednješolskimi eseji ali univerzitetnimi raziskovalnimi nalogami ali celo s tistim enim znanstvenim člankom na temo slovenske lingvistike (čudno, kako se terminologija spreminja in skozi leta življenja postaja vedno bolj snobovska, kajne?). A obstaja velika razlika med 1.000 besedami eseja ter 45.000 besedami magistrske naloge in ta razlika leži predvsem v tem, da pri ta drugem več ne veš, kje se ti glava drži. Continue reading…
O domotožju … ko si doma
Ali kako živeti v dveh državah naenkrat
V letu in pol, odkar živim na Nizozemskem, sem se bila primorana navaditi na kar nekaj stvari kot na primer:
- kupovanje enosmernih kart v Amsterdam,
- večen veter in dež, ki se pojavi od nikoder,
- nezmožnost nizozemskih trgovin, da bi prodajale dobre hrenovke*
Na temo domotožja
Bruselj postaja pošteno jesenski in redno nas obdaruje z dežjem, ledenim vetrom in nič sonca. Še Grand Place, drugače tako poln turistov, je te dni veliko bolj prazen.
Vidite, celo sliko lahko človek posname brez kakršnihkoli ljudi v ozadju. Čeprav to, priznam, ima morda malo več povezave s tem, da niso vsi ljudje pripravljeni stati na odprtem, medtem, ko pada srednje močan dež.
(Moje trmasto vztrajanje proti nakupu dežnika je zdaj že doseglo epske dimenzije, saj se mi zdi, da nekaj se bo pa že moralo končati – ali dež ali pa moja trma, da dežnik pa res ni nujna zadeva v človeškem življenju. Upam, da bo prvo, dozdeva se mi, da bo drugo.)
Arcades du Cinquantenaire. Postavili so jih v čast petdesete obletnice belgijske osamosvojitve.
Slabše vreme očitno pri mnogih vzbudi razmišljanje in tako sem zadnje dni poslušala sošolce govoriti o domotožju. Prav ironično, da so oni tisti, ki sanjajo o svojih domačih in ljubljenih, jaz pa tista, ki gre za počitnice domov. Ugotavljam, da domotožje ni nekaj, kar se zgodi vsem oziroma, morda bolje rečeno, ni nekaj, kar se zgodi vsem v istem preteku časa.
Zavedam se, da je to tudi zelo povezano z internetom in tem, da ljudi lahko vidiš kadarkoli, še preden bi ji sploh začel dobro pogrešati. Prav tako je velika razlika med tistimi, ki so že prej študirali v drugem mestu, in tistimi, ki so se zdaj na izmenjavi prvič v življenju morali spoprijeti z lastno kuho in življenjem v neznanem mestu.
Po novem štejemo: A, 2, 3, Č, 4, 5, F …
A obstaja še ena razlika, še ena delitev študentov (ali kar splošno: ljudi) v dva različna tipa; in sicer na tiste, ki črpajo energijo iz znanih krajev, obrazov, stvari, ter tiste, ki delujejo kot svoj lasten ekosistem, katerim ni težko zamenjati postelje, v katero ležejo vsako noč, če le imajo nekaj, kar jih “ozemlji”.
Jaz sem…vsekakor drugi tip človeka. Dokler imam svojo knjigo (še najraje Good Omens v fizični obliki, če je le možno, a tudi Kindle zadostuje); beležko in peresnico; pa morda še povštr če grem kam za dlje časa, in sem srečna.
Ne pravim, da nikoli ne pomislim na dom. Ne pravim niti, da mi ne bo prileglo priti domov. Pogrešam starše, pogrešam brata, pogrešam psa, (pogrešam xbox), pogrešam prijatelje, ampak to ni tista globoka bolečina pogrešanja, ki jo čutijo nekateri, kadar imajo domotožje. Ni tisto pogrešanje, ki ga občutiš, ko si otrok (ali najstnik) in zboliš nekje, kjer ni staršev. Ni tisti občutek velike žalosti, ki ga dobiš ob kakršnikoli izgubi.
Zaradi takih robnikov se vsak dan ob hoji po mestu vsaj dvakrat spotaknem. Vsepovsod so. Čeprav ponekod so že zaliti z betonom.
Ne, pri meni gre bolj za abstraktno občutje; kot pri amputirancih, ki jih srbi nekaj na odrezanem udu in se želijo popraskati, preden se spomnijo, da pravzaprav ni ničesar tam. Torej: vem, da bi morala pogrešati dom in že nekajkrat sem ga začela pogrešati zgolj zaradi tega, ker bi to od mene bilo pričakovano, preden sem se spomnila, da ne. Pravzaprav ni nobene potrebe po tem.
To, da ne preživim vsakega dne ob razmišljanju, kako zelo želim skakati po domačih stopnicah ali piti čaj v najljubši čajnici še ne pomeni, da sem slab človek. To, da ne čutim sladke bolečine, ko pomislim na domače, ne pomeni, da jih nimam neskončno rada in da jih ne želim videti. Samo nobene potrebe nimam po tem.
In veste kaj? To je dobra stvar. Pomeni, da so me starši vzgojili v samostojno osebo, ki se znajde v neznanih situacijah. Pomeni, da jih nikoli ne rabi skrbeti, da ne bom znala poskrbeti zase. Kar je še bolj pomembno: to, da želim iti domov in jih želim videti, kljub temu, da po tem ne čutim nobene potrebe? Oprostite, ampak mislim, da večjega komplimenta skorajda ni.
S tem pa grem pod tuš in še na zadnje belgijsko pivo za naslednji teden in pol. O, le kako bom preživela.
Naj bo zeleno.
Mesto, podrejeno kolesarjem
Ft. Nihče me ni povozil v Amsterdamu
Ena čudovitih stvari Bruslja je to, da vsekakor odlično igra vlogo mednarodnega križišča in je temu primerno tudi zelo lahko (in poceni) priti do sosednjih velikih mest. Tako se lahko zvečer odločiš, da boš naslednje jutro skočil na izlet v Amsterdam, kupiš povratno karto za 30 € in dan preživiš ob ponovnem spoznavanju enega najboljših evropskih mest.
Pogled na amsterdamski kanal
Ne, ne govorim le hipotetično. Pot traja 3 ure, ki niso niti približno razvlečene na avtobusu v dveh nadstropjih z Wi-Fi povezavo. Ah ja, moderna doba. Tako sem si lahko med vožnjo celo nagledala, kakšno pot bom ubrala, ko pristanem v drugi državi. Seveda se potem te poti nisem držala, a spočetka sem se lahko vsaj pretvarjala, da imam načrt, ki je nekaj drugega kot “pridi v Amsterdam, občuduj mesto, najdi kul stvari, čim manjkrat se zgubi”.
Jaz in kanal, slika številka milijon.
A glede izgubljenosti me ne bi smelo skrbeti, saj je Amsterdam primarno poln turistov z zemljevidi, ki celo vedo, kam so napoteni in kaj je vredno videti. Seveda so to posamezniki, ki so v mestu prvič in še nikdar niso videli slavnih točk, kot je na primer hiša Anne Frank ali Bloemenmarkt. Moj cilj je bil drugačen. V Amsterdamu sem bila že dvakrat, ko sem bila mlajša, in v spominu mi je ostal kot eno najlepših evropskih mest. Kot eno najljubših mest, pravzaprav, in zanimalo me je, ali bom to mnenje obdržala tudi po tem obisku zdaj, ko sem starejša.
Na poti v glavno knjižnico, da si ogledam razgled (in knjige).
In veste kaj? Pravzaprav sem ga. Čeprav se nisem natančno spominjala ulic in trgov (sem pa se, prav zabavno, spomnila Waterstones knjigarne na glavni nakupovalni ulici – celo do te mere, da ko sem tokrat stopila v njo, me je prešinilo “Aja, točno, v tistem nadstropju pa so otroške knjige”), ima Amsterdam name še vedno nek pomirjujoč učinek. Verjetno je ta občutek zadovoljstva, ki ga dobim, predvsem zelo povezan z veliko kanali, z vodo, ki obkroža mesto, z drevesi in naravo, ki je je polno. Ampak prste pri tem pa imajo tudi ljudje, ki so zelo prijazni in te nasploh ne gledajo čudno, če se pomotoma z njimi začneš pogovarjati francosko.
Tržnica rož, kjer (presenetljivo) prodajajo rože.
(Na treh različnih mestih sem uslužbence pomotoma vprašala za navodila v francoščini in komaj, ko so mi odgovorili v angleščini, se mi je posvetilo, da jezika Amsterdama nista francoščina in nizozemščina, tako kot v Bruslju, temveč nizozemščina in angleščina. Prav čudno mi je bilo biti v mestu, katerega prvi jezik ni jezik, ki ga sama govorim. Očitno sem se v zadnjih letih res razvadila. Hja, bo treba na Kitajsko.)
Hvaležna sem, da med divjo vožnjo nisem spustila fotoaparata.
Prav tako mi je všeč, da je Amsterdam ostal relativno miren, ne glede na hordo turistov, ki jih prenaša vsak dan. Seveda pa tokrat ne smem bit preveč kritična do obiskovalcev, saj sem tudi sama zelo uspešno igrala to vlogo. Sprehodila sem se do Bloemenmarkta in občudovala množico tulipanov; do Museumpleina, kjer je, zelo primerno imenu, veliko muzejev, a tudi velikanski znak I AMsterdam, ki je na veliko presenečenje vseh postal turistična atrakcija; do glavnega parka, ki je zelo zelen in bil prav lepo obsijan s soncem, samo zame; pa tudi preko vseh kanalov, ki me fascinirajo.
Tudi drugih atrakcij nisem zgrešila. Tako sem obiskala slavni amsterdamski muzej seksa (ki je, prav presenetljivo, poln manj hihitajočih se najstnikov, kot bi človek lahko pričakoval); šla na razstavo Body Worlds Happiness Project, ki trenutno razstavlja veliko odrtih teles v različnih pozah; ter se sprehodila skozi mini karnivalček, ki se je nahajal na glavnem trgu v središču mesta.
Ananas na vrhu kipa. Ne, ne vem, v čem je štos …
A večino časa sem se sprehajala brez cilja in v sebe srkala edinstveno energijo, ki jo premore le Amsterdam. Okej, delala sem tudi druge stvari, predvsem: a) se izogibala tramom, da me ne bi povozili; b) se izogibala avtom, da me ne bi povozili (za razliko od Bruslja, v Amsterdamu vozniki niso posebej previdni); in c) se izogibala kolesarjem in motoristom, da me ne bi povozili. Predvsem kolesarji so tisti ta nevarni in kot pešec si veliko bolj varen, če hodiš po sredini ceste, kot pa na pločniku, ki si ga moraš deliti s kolesi. Veliko bolj ponosna sem na to, da nisem povzročila niti ene same nesreče, kot pa na to, da sem v enem dnevu uspela obnoviti spomine o mestu.
Domov sem prišla mrtvo utrujena, a zadovoljna sama s seboj in bolj kot kadarkoli prej prepričana, da ja: vsekakor moram nekoč živeti v Amsterdamu.
Amsterdam je lep. Pika.
Premočene mačke v Bruslju
Po zelo “napornem” tednu (ki je zame vključeval le 17 ur pouka, za ostale pa precej več), smo Erazmovci soboto izkoristili za obisk bližnjega Brugesa. Sprva smo se dogovorili za odhod z vlakom, ki bi iz Bruslja odpeljal ob 8:59, in po pravilih študentov, ki ne vstajajo zgodaj, razen če je to res nujno potrebno, prestavljali uro, dokler nismo na koncu v soboto dopoldne pravzaprav sedeli na vlaku ob enajstih.
Belgijska pokrajina, kot videna z vlaka.
Seveda besedo “sedeli” uporabljam zelo metaforično, saj smo takoj, ko smo prišli na vlak, ugotovili, da se je očitno cela Belgija odločila za sobotni izlet v smeri Brugesa, vsaj sodeč po nabito polnem vlaku. Tako smo ubrali edino razumno odločitev in ostali kar na prehodu med dvema kupejema, kjer so ljudje vstopali in izstopali, in ki je bil ravno dovolj velik, da je lahko na približno-pravokotno-kvadratnem prostoru stalo sedemnajst ljudi. Nekaj nas je sedlo na stopnice, proti koncu je nekaj pogumnih posameznikov sedelo na tleh, in nasploh smo igrali sardine v konzervi vedno, ko je kdo želel uporabiti vrata, ki smo jih blokirali.
Mimo lepega mesteca smo šli. (Ne vem, kakšno je ime).
Med uro-in-pol dolgo vožnjo je vlak sredi ničesar tudi nekaj minut stal, sledeč izjavi, ki je, najverjetneje, ponudila razlago, a je bila samo v nizozemščini, saj očitno, ko si določeno količino kilometrov oddaljen od Bruslja, vsi začnejo protestirati proti francoščini in te veliko prijazneje gledajo, če govoriš angleško. Še sprevodnika nismo mogli vprašati, saj ga ni bilo. Sploh. Pred odhodom na vlak smo kupili 50 € vredno karto za 10 voženj, a se nihče ni prikazal, da bi nam jo podpisal, ne tja ne nazaj, tako da imam po obisku Brugesa še vedno na voljo vseh 10 voženj. Hm, tudi ni slabo.
Ena ura na vlaku, pa sem na telefonu že imela 30 slik. Na neki dvorišču kmetije, mimo katere smo se peljali, smo celo videli alpaco! Pa veliko lenih krav.
Bruges je…lep. In poln turistov, vendar smo to tudi mi bili včeraj, tako da mislim, da se ne smem pritoževati (čeprav smo pa ugotovili, da smo le po enem mesecu življenja v Bruslju prevzeli mentaliteto, ki je tako značilna za prebivalce velikih mest in se lahko povzame predvsem z besedami “Ugh, spet turisti,” kadarkoli ti pot ovira kdo z velikanskim fotoaparatom. Ne, jaz seveda nisem bila taka. Jaz za slikanje uporabljam telefon. Veliko bolj elegantno.).
Ne, to niso vsi en in isti kanal – samo pač res jih je dosti v Brugesu.
Bruges ima…majhne in ozke ulice, žive barve hiš, ki so arhitekturno tako različne, da na predelih mesta deluje kot da se je otrok igral z legokockami, neorganizirano postavil stavbe, njegov starš pa je samo skomignil z rameni in pustil vse ležati, tako kot je originalno padlo, brez najmanjše skrbi.
Bruges ima…veliko kanalov, kar je sicer super, a se je izkazalo za problematično, ko se nas je skupina različno-nacionalno-opredeljenih študentov odločila, da bomo pot našli, če sledimo kanalu. Vse bi šlo super, če bi pravočasno ugotovili, da smo pomotoma začeli slediti drugemu kanalu, ki je pravzaprav prečkal prvega. Bili smo velika skupina, morda celo malo prevelika za kakršnokoli načrtno spoznavanje mesta, ampak super za spoznavanje ljudi, s katerimi si deliš klop na faksu. Bilo nas je sedemnajst in, kar me je zelo presenetilo, prav cel čas nam je uspelo hoditi skupaj.
Še en kanal …
No, preden pomislite, da to ni nič posebnega, se spomnite šolskih izletov, kjer je bilo le kakih pet ali šest več dijakov/učencev, dve učiteljici, pa še vedno je bilo skoraj nemogoče vse spraviti na en kup. Saj je res, da smo tudi mi vmes zgubili dve, ki sta slikali most (ki jih Bruges tudi ima ogromno) in potem sledili navodilom so-Erazmovke, ki ima probleme z levo in desno stranjo. Kar je, kot si morda znate predstavljati, kar pomembna stvar, ko pride k dajanju navodil in razbiranju informacij z zemljevida. Seveda je, po neki čudni logiki, v katero ni nihče dvomil, prav ona bila tista, ki nas je okoli vodila.
(Vse skeptiki: ne, nisem bila jaz tista z zemljevidom. Sram vas bodi, če ste to pomislili.)
Ozke ulice in barvne hiše. Zelo kjut.
Ampak kljub velikemu čakanju, občasnemu zgubljanju posameznikov, neštetimi (podvojenimi in potrojenimi) slikami, se nas je sedemnajst dvajset-nekaj-letnikov uspelo držati v strogi gruči. Skupaj smo jedli frites (ne, ne bom rekla pomfri, ker po prihodu domov niti slučajno ne želim pričakovati istih standardov od slovenskega pomfrija; že z vaflji bom imela dovolj velike probleme), skupaj smo šli na pijačo v 500 let star kafič, skupaj smo prestrašili nekaj nič hudega slutečih mimoidočih, ko smo jih prosili za skupno sliko, skupaj smo skakali na glavnem bruškem trgu v upanju, da nam uspe narediti kul sliko v zraku, skupaj smo prispeli v in šli iz Brugesa, skupaj smo se pogovarjali v neki čudni kombinaciji jezikov (in učili drug drugega svojih maternih jezikov – pri slovenščini je že pri pozdravu prišlo do problema, saj je drugi Slovenec vztrajal pri “živjo”, s čemer se jaz…bomo rekli “ne strinjam), skupaj nas je premočilo kot male mačke.
Kanal, voda, arhitektura Brugesa – vse vidno. Skoraj za na razglednico.
Bruges je…deževen. Tukaj v Belgiji obstaja splošno neizpodbitno znanje, in sicer: “V Brugesu vsak dan dežuje,” kar je ena od tisith stvari, ki bi jih v prihodnje jaz rada vedela preden obiščem mesto, ne pa v trenutku, ko se stemni in so naenkrat ulice prazne. Ob petih je tako začelo pošteno deževati in do takrat, ko smo ob šestih prispeli na železniško postajo (vmes smo se parkrat morali ustaviti, ker je enostavno preveč lilo – in to tudi po škotskih in kanadskih standardih), smo bili premočeni. Mokra oblačila, lasje, od katerih je kar teklo, luže v čevljih, v glavnem vse, kar bi lahko dali na seznam, poimenovan Kako zboleti.
Mini-parkec (ali velik vrt?) sredi centra.
Pod navodila, kako te sestavine uporabljati, bi verjetno dal tudi kaj takega kot: 1) Tekaj po mrzlem dežju in pusti, da veter naredi svoje,
2) Vozi se uro in pol z vlakom domov s hlačami, ki se sušijo na tebi,
3) Iz železniške postaje se vozi pol ure domov z avtobusom.
Vidite, to se pa zgodi, ko poskuša kdo posneti “dramatično” sliko z mano.
A kljub temu, moram povedati, da je prav ta dež naredil nekaj pomembnega: kot vedno, je slab dogodek veliko bolj pokazal, da so ti ljudje v bistvu vredu, kot bi lahko kakršnakoli količina zabave. In to je pomembno. Vsekakor dež ni pokvaril mnenja o celem dnevu in lepem izletu, četudi smo domov prišli veliko bolj mokri in premraženi, kot je to kdorkoli od nas želel. Prehlad, ki me danes malo muči, ni toliko presenetljiv (ali pa je presenetljiv le v svoji milosti), ampak je bolj opomin na to, da se lahko zgodijo slabe stvari, pa še to ne pomeni, da je prav vse bilo slabo.
(Mama, ki to bereš in te je malo zgrabil strah: takoj, ko sem prišla domov, sem šla pod topel tuš, vzela lekadol plus C, spila čaj, si posušila lase in se spravila v topla oblačila. Danes pijem veliko čaja in sem nasploh odgovorna oseba, ki ji trma preprečuje, da bi zbolela.)
In dež!
Mislim, da bomo s to skupino prihodnje vikende šli na več izletov – pogovori že potekajo za načrte za naslednjo soboto – in čeprav upam, da se bomo lahko izognili dežju, drugih stvari ne bi kaj dosti spremenila.
