Po čudnem slučaju sem v zadnjih nekaj mesecih prebrala tri knjige na temo, s katero imam ljubezensko-sovražni odnos: potovanje skozi čas. Na eni strani takšne zgodbe obožujem, saj so zabavne in polne domišljije. Na drugi strani pa jih ne maram, saj ob njih preveč razmišljam.
Potovanje skozi čas ni ravno vsakdanja tema in le navdušenci nad znanstveno fantastiko si redno uničuje(m/j)o možgane s tem, da bi ugotovili, kako bo takšno potovanje delovalo, ko znanstveniki končno ustvarijo časovni stroj. Problem? Mnogo jih je. Oziroma, kot je v svojem Štoparskem vodniku rekel Douglas Adams, problem ni v paradoksih, niti v tem ne, da bi sam sebi postal starš ali uničil zgodovino. Po njegovem največji problem leži v slovnici – kako, na primer, v sedanjosti opisati stvari, ki so se ti dogodile medtem, ko si bil v preteklosti.
(Kot jezikoslovka in lektorica se strinjam z njim in, po pravici povedano, malo bojim, kaj se bo s slovenščino zgodilo po izumu časovnega stroja. Slovenci še predpreteklika ne uporabljamo, komaj zmoremo uporabo treh slovničnih časov, kaj le se bo zgodilo, ko jih bo na ducate …).
Tri teorije potovanja skozi čas
V leposlovju se pojavljajo tri različne verzije potovanja skozi čas (in, pripravite se, tukaj se začnejo glavoboli). Čisto preprosto: obstajajo teorije stalne časovnice, dinamične časovnice in več-vesolja (ki se v angleščini imenuje multiverse). V primeru stalne časovnice ni možnosti, da bi spremenila prihodnost, saj so se vsi dogodki, ki jih spreminjaš, že zgodili. Ne glede na to, kaj narediš, bo končni rezultat enak, saj se bodo drugi dogodki temu primerno prilagodili. To je ruski fizik Igor Dmitriyevich Novikov v letih 1980 oklical za “Novikov princip samo-doslednosti“.
Na žalost pri tem obstaja paradoks vzročne zanke. Recimo, da živiš v prihodnosti in imaš časovni stroj, ki ga je izumil neki Janez. Tega Janeza obiščeš v preteklosti z načrti za časovni stroj in ga tako navdušiš, da na podlagi tvojih načrtov začne razmišljati o časovnem stroju, saj ve, da ga je že izumil. A če si ti tista, ki si mu dala načrt za časovni stroj (načrt, ki ti je bil na voljo, ker je Janez izumil stroj v prihodnosti), kdo je potemtakem bil prvi, ki je napisal načrt? Kaj je prišlo prej, kura ali jajce?
Druga teorija je že dolgo najbolj priljubljena v filmih. V primeru dinamične časovnice ima vsako tvoje dejanje v preteklosti vpliv na prihodnosti. Saj veš: ne stopi na žužka, ker boš povzročila apokalipso. Dinamična časovnica je v zgodbah priljubljena, ker omogoča največ igračkanja z realnostjo. Na žalost je z njo tudi največ problemov, pri čemer je glavni t.i. dedkov paradoks, ki deluje kot neskončna zanka. Če greš v preteklost in ubiješ svojega dedka, ustvariš časovno zanko, v kateri se nisi nikoli rodila. Če se nisi nikoli rodila, ne bi ustvarila časovnega stroja. Če ne bi ustvarila časovnega stroja, prav tako ne bi potovala v preteklost, in če ne bi potovala v preteklost, ne bi ubila svojega dedka. Tvoj dedek bi bil živ, ti bi se rodila, in zgodba se ponovi, ad infinitum.
Tretja možnost leži v teoriji več-vesolja. Ta teorija podpre več alternativnih časovnic, ki obstajajo v neskončno mnogih paralelnih vesoljih. Ko potuješ v vesolje, lahko narediš karkoli želiš, saj s tem le ustvariš novo časovnico. Če greš nazaj v preteklost in ubiješ Hitlerja*, potem si enostavno ustvarila časovnico, v kateri Hitler ni nikoli živel. Ampak (to je pomembno): ko potuješ nazaj v prihodnost, ostaneš v isti, novi, časovnici. Stara časovnica obstaja, v njej se ni spremenilo nič, le ti nisi več v njej. Paradoksov pri tej teoriji ni, le en majhen problem etike obstaja: kaj se je zgodilo s tisto tabo, ki je živela v novi časovnici? Najverjetneje je nehala obstajati, ko si ti prišla v njeno prihodnost. Ubila torej nisi le Hitlerja, temveč tudi samo sebe.
*Vsi teoretiki na področju potovanja skozi čas zelo radi ubijajo Hitlerje in svoje dedke.
A zdaj veste, zakaj me boli glava?!?
Tam nekje je fizik …
… in trudi se ustvariti časovni stroj. Velika razlika je med tem, kako znanstvena fantastika opisuje potovanje skozi čas in tem, kako se te tematike lotevajo znanstveniki. Odveč je reči, da nisem strokovnjak za fiziko, zato ne bom šla v podrobnosti. Glavna finta je to: zakoni fizike popolnoma dovoljujejo potovanje skozi čas, le mi še nismo dovolj napredni, da bi vedeli, kako to izkoristiti.
Četudi se izkaže, da je potovanje skozi čas nemogoče, je pomembno, da razumemo, zakaj je nemogoče. – Stephen Hawking
Einsteinova Posebna teorija relativnost pravi, da se čas upočasni ali pospeši, odvisno od tega, kako hitro se ti premikaš, relativno gledano. Eno (“realno”) možnost za potovanje skozi čas bi dosegli, če bi lahko potovali hitreje kot hitrost svetlobe. Spet druga možnost potovanja skozi čas, ki jo dovoljuje Einstenova Splošna teorija relativnosti, bi uporabila črvine, ki bi delovale kot most med dvema različnima točkama v času ali prostoru.
Stephen Hawking, na drugi strani, je predlagal potovanje s pomočjo črnih lukenj: če se vesoljska ladja dovolj hitro premika okoli črne luknje, bi čas za tiste astronavte potekal dvakrat počasneje kot za ljudi na Zemlji. Ko bi se ti astronavti vrnili na Zemljo po petih letih, bi torej na njej preteklo deset let.
Tako si je treba priznati, da tudi če v bližnji prihodnosti usvojimo potovanje skozi čas, bo le-to verjetno zgledalo veliko manj impresivno, kot smo navajeni iz knjig, serij in filmov. Zdaj slavna je tudi zgodba o zabavi, ki jo je Stephen Hawking organiziral za časovne potnike. Trik? Vabila je javno razposlal komaj po koncu zabave. Njegova hipoteza je namreč bila, da bodo časovni potniki v prihodnosti videli vabilo in se prikazalo. Bilo ni nobenega, kar (po njegovem) pomeni, da potovanje skozi čas nikoli ne bo možno (ali pa, seveda, da časovni potniki ne marajo Hawkinga).
Slavne zgodbe o potovanju skozi čas
Mnogo zgodb je in vse obrnejo čas na glavo, tako ali drugače. Če se jih spomnimo le nekaj: v seriji Doctor Who doktor (ki nima doktorata, pa tudi zdravnik ni) potuje skozi čas in prostor, brez kakršnihkoli posledic.
V Štoparskem vodniku po galaksiji od Douglasa Adamsa se Arthur in Ford na neki točki znajdeta z prazgodovinskem veku, spet na drugi pa iz varnega zavetja restavracije gledata konec sveta.
Dirk Gentlyjeva holistična detektivska agencija nas popolnoma zmede s časovnim strojem in menjavo duš.
V tretjem delu Harryja Potterja je obračalec časa uporabljen kot neke vrste deus ex machina, s katerim Harry in Hermiona rešita Siriusa.
Klavnica pet od Kurta Vonneguta v potovanje skozi čas vplete vesoljce.
azaj v prihodnost najstnik potuje v preteklost in se vanj zaljubi njegova mama.
Vzpon in padec agencije D.O.D.O., Stkuj okrogel krog in Vse ptice na nebu
Pa še beseda ali dve o knjigah, ki sem jih brala pred kratkim. Vzpon in padec agencije D.O.D.O., ki sta jo spisala Neil Stephenson in Nicole Galland, je tista, ki sem jo končala včeraj in ki je navdihnila to objavo. Knjiga je zabavna mešanica fantazije in znanstvene fantastike: v svetu, kjer čarovnija ne obstaja več, lahko čarovnice s pomočjo nizkotemperaturne izolirane sobe ljudi pošljejo nazaj v času. V tem primeru je časovno potovanje tako več-vesoljsko kot dinamično: čarovnice lahko vidijo različne časovnice, vendar časovni potniki s spreminjanjem preteklosti vseeno spremenijo prihodnost. Čas, v primeru te zgodbe, je kot žele: lahko se raztegne in rahlo spremeni, nikoli pa se ne zlomi. Na žalost avtorja ne vesta, kako deluje jezikoslovje* ali kakšna je zgodovina angleških naglasov.**
*Glavna oseba je strokovnjakinja za “jezike in jezikoslovje” in prvih 100 strani sem zaradi vseh netočnosti resno razmišljala, da bi knjigo nehala brati.
**Na neki točki eden od likov, Američan, potuje v Anglijo v čas okoli 16. stoletja, pred svojim potovanjem pa se neskončno sekira, kako se bo naučil govoriti s “pristnim naglasom”. Kaj me pri tem moti? V 16. stoletju britanski naglas, kot ga poznamo danes, ni obstajal. Angleži so zveneli bolj kot Američani, saj je snobovski britanski naglas v London prišel v modo komaj po osamosvojitvi Amerike.
Dodo (ki nima sicer nobene povezave s knjigo, ampak naj bo še kdo drug zmeden, ne le jaz, ki sem vseh 800 strani pričakovala vsaj kakšnega ptiča …)
Stkuj okrogel krog avtorice Kari Maaren je knjiga o reinkarnacijah istih oseb v različnih koncih zgodovine, ki temelji na skandinavski mitologiji. Potovanja skozi čas nisem pričakovala in je veliko bolj magično kot tisto v D.O.D.O.-ju, mi pa je všeč, da se liki soočijo s problemom, na katerega redkokateri avtor pomisli: če si dve leti potovala skozi čas in se v sedanjosti vrnila le nekaj sekund za tem, ko si šla, kako bodo ljudje reagirali na to, da zgledaš starejša?
Na koncu pa še zadnja knjiga, in sicer Vse ptice na nebu od Charlie Jane Andrews. V njej nekdo ustvari napravico, s katero lahko potuješ natanko dve sekundi v preteklost in te tako prisili, da začneš razmišljati: v kakšni situaciji si je vredno pridobiti dve sekundi dodatnega časa?
Bi potovala skozi čas?
Seveda. Če rada potujem skozi prostor, ne vidim razloga, zakaj ne bi z istim navdušenjem potovala skozi čas. Zabavno bi bilo doživeti preteklost in videti, kaj se zgodi v prihodnosti. A dokler to ni možno, bom se še dalje zanašala na domišljijo avtorjev in si trenirala svoje sive celice.
Osvežujoče branje