Približujemo se koncu oktobra, kar na eni strani pomeni barvno listje in kostanje, na drugi strani pa prehlade in izpite. Kljub vsesplošnem kaosu na faksu in primanjkovanju časa (zadnji prispevek na tem blogu sem napisala 23. septembra!) pa se nisem mogla upreti dogodku TEDx, ki je v četrtek potekal v Groningenu. Odločila sem se, da bo statistika pač že počakala tistega pol dneva …
Dvorana in tudi edina slika odra, ki sem jo naredila.
Kaj je TED(x) in v čem je poanta?
Čisto enostavno: TED je organizacija, ki deluje s sloganom “Ideje, ki jih je vredno deliti”. Organizirajo raznorazne dogodke in njihova spletna stran je polna zanimivih govorov, ki trajajo med 10 in 20 minut ter mi pogosto delajo družbo ob večerji ali zajtrku. Nekateri so smešni (tako kot na primer tale na temo prokrastinacije ali tale o tem, kaj se zgodi, ko odgovoriš na spam email), spet drugi ti dajo misliti (eden mojih najljubših je tale od pisateljice Chimamande Ngozi Adichie, ki govori o nevarnosti ene same zgodbe).
Gora iz sira, ki je (po besedah organizatorja) za časa dogodka bila najvišji vrh na Nizozemskem.
TEDx, na drugi strani, so dogodki samostojnih organizatorjev, ki si sposodijo pravila in ime TED ter pripeljejo dobre ideje v posamezna mesta. Potekajo po celem svetu in ko sem slišala, da bo en tudi v Groningenu, sem v mislih že bila tam, nisem pa vedela, kaj natančno pričakovati.
Prvi del: užitne akreditacije in kozmične zmenkarije
Moram reči, da so se mi že takoj prikupili, in sicer z besedami “akreditacije so užitne, trak pa lahko posadiš in bo ven zrasel koriander”. Lepo vas prosim, kdaj ste nazadnje bili na dogodku, kjer ste lahko pojedli svoje ime?!?* Dogodek je potekal v lepi stari stavbi, ki jo drugače uporabljajo za raznorazne predstave, in ljudi je bilo ogromno, vseh starosti in služb, saj se organizatorji trudijo sestaviti čim bolj raznoliko občinstvo.
*Namig: nikoli. V to sem prepričana, saj sem se pogovarjala z organizatorko, ki je rekla, da so prvi in zaenkrat edini na svetu, ki so naredili užitne organizacije iz krompirjevega škroba in soka iz rdeče pese.
Užitna akreditacija (ja, sem jo poskusila, ni imela močnega okusa).
Tudi govori so mi ugajali, saj se niso držali le ene tematike, temveč so (tako kot se spodobi) bili skupaj pobrani iz vseh koncev sveta in panog. V prvem delu – po tem, ko smo morali izključiti telefone – smo poslušali govorce na temo:
- osamljenosti ter kako jo zaznati in preprečevati v mladostnikih,
- velikega poka in kako je svet nastal zaradi velikih kozmičnih zmenkarij,
- odločitev in zakaj ljudje sprejemamo nesmiselne odločitve,
- epigenetike oziroma kaj določa, kateri geni bodo “vklopljeni” ali “izklopljeni”,
- diskriminacije starejših ljudi in kako nesmiselno je, da smo tako naperjeni proti staranju,
- ustvarjanja novih oblik, ki imajo tako drugačne lastnosti, da so pravzaprav novi materiali, ter
- dojemanju časa in kako se ljudje pravzaprav delimo na pretekle, sedanje in prihodnje mislece.
Prav tako je nastopil DJ Irie, ki sam sicer ni govoril, je pa vseeno z mešanjem glasbe in različnih videjev povedal zgodbo o tem, kako se je v zadnjih letih spremenil hiphop.
Trak lahko posadiš in dobiš koriander. Ni slabo.
Intermezzo: žuželke za malico
V uro in pol dolgem odmoru je TEDx Groningen nadaljeval s temo ekološkega in organskega. Vsa hrana je namreč prišla iz regije in bila zelo zdrava. Na naše veliko presenečenje so se okoli potikali tudi natakarji z pladnji, na katerih so bile žuželke, pri čemer mislim različne ličinke in kobilice. Na tej točki priznam, da je kar trajalo, preden sem se opogumila in jih poskusila, na veliko veselje dveh natakarjev, ki sta bila priča mojemu kolebanju. Ponudila sta mi tudi korenček z omako, v katerega sem lahko zagrizla takoj zatem, za vsak primer, če mi okus res ne bi ugajal.
Ja, to sem poskusila …
Ampak uspešno sem pojedla kobilico (hrustljavo) in ličinko (hrustljavo, bolj mesnato) ter ponosno zakorakala v drugi del dogodka.
Drugi del: neskončno letališče in feministični ženski romani
Na tej točki sem spoznala dve stvari: prvič, da so užitne akreditacije sicer super, vendar pa se hitro raztrgajo, predvsem v torbici; in drugič, da nad odrom pravzaprav visijo narobe obrnjena drevesa. Tam so bila že cel dogodek, da ne bo pomote, vendar jih enostavno … nisem opazila, kar je enkrat za vselej pokazalo, da vsekakor nisem Sherlock Holmes. A ko sem postala pozorna na njih, sem se pri vsakem govorcu spraševala, ali bo on tisti, ki mu bo kakšno drevo padlo na glavo. Na srečo se to ni zgodilo in v drugem delu smo tako poslušali o:
- nekakšnih visokotehnoloških rokavicah, s katerimi je govorka lahko ustvarjala glasbo (noro!),
- tehnologiji in kako lahko pomaga pri demokraciji,
- ženskih romanih in zakaj so pomembni za feminizem (vsekakor moj najljubši govor*),
- razmerjih in tem, kaj se lahko naučimo od parov, ki imajo pravljične ljubezenske zgodbe,
- pomenu celostnega zdravljenja (to je bilo v nizozemščini in sem razumela približno 70 % celotnega govora, kar je kar dobro za nekaj z medicinskega področja),
- neskončnem letališču oziroma vzletni in pristajalni stezi, ki bi bila zgrajena v krogu in tako pomembno prispevala k zmanjševanju emisij in prometa,
- zgodovini in kako nas ne more naučiti lekcij, saj je le tradicija tista, ki nas navidez uči stvari, ter
- robotkih, ki oponašajo vzorce v naravi.
Gledali smo pa tudi dva plesalca, ki sta se soočila s tem, kdaj se zavemo, da smo na nek način povezani s popolnim neznancem.
Bučka iz marcipana (ponudili so nam več kot le žuželke!)
*Na to temo bi lahko napisala samostojen prispevek in verjetno ga tudi bom, zdaj bom ponudila le moje najljubše dejstvo. Veste tiste naslovnice ženskih romanov? Na katerih je vedno močan moški brez majice in nemočna ženska v njegovem objemu? Te naslovnice obstajajo zato, ker so založbe v 20. stoletju vedele, da bodo lahko te knjige ženskam prodale le v trgovinah s hrano. Le-te so vodili moški in tako so naslovnice nastale, da bi ugajale njihovemu moškemu egu. To velja še danes, čeprav so ženski romani pravzaprav vodilni na trgu in obsegajo kar 40 % vseh e-knjig.
Konec: pomen narobe obrnjenih dreves
Po celem dnevu poslušanja govorov sem se kar veselila odhoda domov. Gneče me utrudijo, kaj naj. Bila sem že v avli, oblečena v plašč in pripravljena, da predam plastično sponko z akreditacije (zbirali so jih za reciklažo), ko sem se skoraj zaletela v organizatorko. Nisem se mogla upreti, saj sem vedela, da me bo to mučilo.
“Pardon,” sem rekla: “Vas lahko samo vprašam nekaj? Zakaj, zaboga, ste imeli na odru narobe obrnjena drevesa? V loncih?” Niti v enem govoru namreč niso bila uporabljena, pa tudi nihče jih ni omenjal ali razložil, zakaj so tam. Na srečo je bila ta gospa z menoj pripravljena deliti skrivnost za drevesi.
Lani jim je nekdo očital, da nimajo nobenih pisarniških rastlin. Kaj so letos naredili? Iz vseh bližnjih pisarn so zbrali drevesa (prava! nič tistega plastičnega sranja), jih zavarovali in obesili na oder, da so cel dan prispevala kisik.
“Vidiš,” mi je prijazno rekla: “Ne samo, da ima dvorana zdaj boljši zrak, kot ga je imela zjutraj, drevesa smo tudi ognojili, zalili in jutri jih bomo poslali nazaj v pisarne v boljšem stanju, kot so prispela k nam.”
In, res, več besed ni potrebnih. Zanimivi govorci na okoljsko ozaveščenem dogodku? Odličen četrtek, če mene vprašate.
