Smo dovolj pametni, da vemo, kako pametne so živali?

“Eksperimentalna znanost trdno verjame, da pomanjkanje dokazov za nekaj ni dokaz za manjko le-tega.” – Frans de Waal

To na prvih straneh zapiše Frans de Waal v svoji knjigi Smo dovolj pametni, da vemo, kako pametne so živali? (oziroma, ker ostaja še neprevedena, Are we smart enough to know how smart animals are), ki so jo v letu 2016 hvalili mnogi kritiki, na strani Goodreads pa so jo celo izvolili kot najboljšo strokovno knjigo leta. Mojo pozornost je pritegnil leopard na naslovnici, vsebina pa še bolj, zato sem v knjigo na začetku poletja zagrizla in se zanjo popolnoma navdušila. Eden od znakov odlične znanstveno-strokovne knjige je, da v tebi vzbudi takšno navdušenje, da v trenutku želiš preklopiti na področje, ki ga opisuje. V primeru te knjige je to živalska inteligenca in naenkrat sem postala bolj pozorna na živali okoli sebe in v literaturi, prav tako pa sem razvila željo obiskati kakšen živalski vrt (kar bom, ob času pisanja tega prispevka, dosegla jutri z obiskom Schönbrunna na Dunaju*).

*Ob času objave tega prispevka sem to dosegla zdaj že skoraj teden dni nazaj. C’est la vie. 

O avtorju in knjigi

Frans de Waal je bil rojen na Nizozemskem (še en razlog, zakaj sem se lotila njegove knjige), zdaj pa uči na ameriški univerzi Emory ter vodi Yerkesov državni center za raziskovanje primatov. Osredotoča se na družabno vedenje primatov (predvsem makakijev in bonobo šimpanzov), kar se pozna tudi v knjigi, ki v veliki meri opisuje prav primate*, drugim živalim pa nameni manj pozornosti. Vendar krivde ne smem pripisati njemu, saj je pač dejstvo, da največ raziskav na temo živalske inteligence poteka na najbližjemu človeškemu sorodniku, sledijo kakšne podgane in ptice, ostale živalske vrste pa so, na žalost, zapostavljene. Knjiga je razdeljena na devet poglavij, v katerih se de Waal ukvarja s tem, kako meriti živalsko inteligenco in na kakšni podlagi jo sploh lahko primerjamo s človeško.

*O opicah sem že pisala tukaj, po tem, ko sem gledala Vojno za planet opic, zato se v tem prispevku osredotočam na druge živalske vrste.

Zgodovina raziskovanja živalske inteligence

Skozi knjigo preveva občutek avtorjevega prezira nad tem, kako nepošteni so ljudje bili do živali med raziskovanjem njihove inteligence. Eksperimenti so pogosto bili zasnovani na podlagi človeških izkušenj in znanstveniki so redkokdaj pomislili, da njihova izkušnja ni enaka tisti od živali. Kot zapiše de Waal:

“Izziv je najti teste, ki ustrezajo temperamentu, interesom, anatomiji in čutnim sposobnostim določene živali. Ko se soočimo z negativnim rezultatom, moramo biti zelo pozorni na razlike v motivaciji in pozornosti.”

Za ljudi je palica orodje, za slona je le pripomoček, ki ovira njegov glavni del telesa, kar je rilec. Kdorkoli, ki želi preučevati določeno živalsko vrsto, se mora dodobra seznaniti s kognitivnimi zmožnostmi te vrste, preden kaj trdi o njihovi inteligenci. To deluje kot kar logična predpostavka, a očitno je na neki točki obstajala horda znanstvenikov, ki so se lotevali raziskovanja brez predznanja. (Dozdeva se mi, da je “Za raziskovanje je nujno predznanje” kar dober moto, pa še rima se.)

Osnove biologije

Del razloga, zakaj mi je knjiga tako všeč je tudi to, da de Waal bralca na nežen način vodi skozi razmišljanje biologov, predvsem tistih, ki se ukvarjajo z evolucijo. (Evolucionistov, morda? Včasih si želim, da te knjige brala v slovenščini, morda potem ne bi imela toliko težav z izrazoslovjem.) Področje evolucije me ni nujno zanimalo, vendar sem se zdaj sprijaznila s tem, da me zanima evolucijski razvoj jezika in glasbe, ki pa med drugim vključuje tudi razvoj komunikativnih sposobnosti pri živalih. No, pa smo spet na pravi temi.

Evolucionisti (odločila sem se, da je to pravi izraz in ga zanalašč ne googlam) imajo veliko za reči na področju živalske inteligence. Poudarjajo, da obstaja pomembna razlika med mehanizmom in funkcijo: živali pogosto dosežejo isti rezultat (funkcijo) na drugačen način (mehanizem). Pri razlagi živalskega obnašanje se držijo Morganovega kanona, ki trdi, da je vsako obnašanje treba razložiti na najpreprostejši možni način. (Morganov kanon je variacija Ochamove britve, ki želi, da znanost išče razlage s čim manjšim številom predpostavk.)

Neenakomerni pogoji raziskovanja ljudi in živali 

De Waal posebej izpostavlja, da so živali pogosto priča ne-fer pogojem, pod katerimi se raziskuje njihova inteligenca. Za začetek je tu problem, da so, predvsem na začetku raziskovanja živalske inteligence, raziskovalci bili bolj navdušeni, ko so našli dokaze za kognitivne primanjkljaje, kot pa kadar so odkrili dejanske dosežke. Pri eksperimentih problem pogosto leži v raziskovalcih samih: opice, na primer, so bolje naravnane na druge opice, kar je eden od razlogov, zakaj se morda ne odrežejo dobro na socialnih testih, ki jim jih dajo ljudje. Kot reče de Waal:

“Ne glede na to, kako dober je naš odnos z opicami, je ideja, da jih lahko testiramo na čisto enak način, kot testiramo otroke, iluzija na približno enaki ravni, kot če bi nekdo vrgel ribe in mačke v bazen in verjel, da jih obravnava pod istimi pogoji. Razmišljajte o otrocih kot o ribah.”

Raziskovalci se do opic obnašajo kot do podgan in namesto, da bi jim nudili podporo in verbalno spodbudo, ki jo nudijo otrokom, jih raje zapirajo v temo in do njih ohranjajo povsem nepotrebno distanco. Priljubljeno “orodje” za testiranje je stres in pomanjkanje hrane, četudi so študije že pokazale, da se sestradane živali (seveda) slabše učijo in slabše odrežejo na testih.

Opice in orodje

Ne le, da opice iščejo orodja in so jih sposobne uporabljati, dejansko jih tudi ustvarijo. Med pisanjem me je to spomnilo na staro slovensko pesem Darwin nima prav, v katerem dve opici zagledata palico na tleh: ena misli, da je orodje, druga pa, da je sprehajalna palica (ali, po domače, “špancirštok”).

V primeru živalske inteligence so opice znanstveniki, ki se ne morejo zediniti, kaj orodje sploh je. Ko so opazovalci ugotovili, da šimpanzi iz surovin lahko naredijo orodje, so se soočili s težavo, saj so človeka med drugimi definirali kot edino živalsko vrsto, ki uporablja namensko narejena orodja. Leakey, britanski paleontolog, je pri tem dejal, da se zdaj znanstveniki, ki se držijo te definicije, morajo odločiti: ali bodo sprejeli šimpanze med ljudi; ali bodo redefinirali, kaj pomeni biti človek; ali pa bodo postavili novo definicijo orodja. Odločili so se za slednje, nepresenetljivo.

(Po tem, ko so opice razjezile nekatere akademike, so ptice razjezile primatologe, ko je bilo pokazano, da prav tako znajo uporabljati orodja.)

Ljudje ne sprejemamo lastne nevednosti

Osebno se mi misel, da obstajajo aspekti inteligence, v katerih so živali pametnejše, ne zdi problematična. Ko si je en mlad šimpanz bil sposoben zapomniti do 9 številk naenkrat, matematični (človeški) šampijon pa ne, so bili psihologi zelo razburjeni. Ko so se opice v britanskem živalskem vrtu naučile piti čaj kot ljudje, so jih trenerji morali naučiti metati lončke in razgrajati, saj je drugače publika bila jezna. V nekaterih testih so šimpanzi bolj uspešni od malih otrok, kar nas neizmerno jezi. Kakor hitro so pokazali, da so opice sposobne imitacije, so se znanstveniki temu, kar delajo otroci, odločili dati novo ime – nadimitacija. Sprejeti to, da si veliko delimo z opicami, se pač zdi nemogoče. Tudi to, da radi izjavimo, da je Zemlja “narejena” za nas, biologom gre v nos, saj je ravno obratno: mi smo tisti, ki smo narejeni za Zemljo.

De Waal poudari, da seveda smo ljudje posebni v nekaterih stvareh, vendar pa ne smemo sklepati, da je prav vsaka naša kognitivna sposobnost diamant. Zapiše svoje pravilo kognitivnega valovanja:

“Vsaka kognitivna sposobnost, ki jo odkrijemo, bo starejša in bolj razširjena, kot bomo najprej pričakovali.”

Vrane strašijo študente

Od vseh živali me knjižni opisi vran še najbolj navdušujejo, saj kažejo neizmerno inteligenco. Zdaj se med seboj najbolj kregajo navdušenci nad vranami in ljubitelji opic, saj slednji težko prenesejo kazalce inteligence izven neposrednih sorodnikov ljudi, vrane pa so dokazale, da se z lahkoto kosajo opičji inteligenci. Vrane in krokarji so sposobni potlačiti svojo željo po takojšnji nagradi, ko vedo, da kasneje dobijo nekaj boljšega (pri čemer kažejo isto inteligenco kot opice in otroci). Prav tako prepoznajo glasove bližnjih vran in to znanje uporabljajo v svojem boju za dominanco.

Kar mi je osebno najbolj zabavno je to, da vrane kuhajo zamero. Ne le, da si zapomnijo identiteto tistega, ki jih je ulovil, prav tako njegovo identiteto posredujejo drugim vranam v okolici! Raziskovalci so kaj hitro ugotovili, da jih napadajo vrane, ki jih niso nikdar spoznali. Rešitev? Kostumi in maske. Slednje si vrane zapomnijo in zamaskirane ljudi napadajo še leta po izvornemu dogodku, tudi če se pod masko niti slučajno ne skriva tisti človek, ki jih je preučeval.

Tudi druge ptice kažejo inteligenco. Šoje se natančno spomnijo, kam so kaj zakopale in kdaj, kar nakazuje, da se zavedajo poteka časa. To, da si vnaprej zakopljejo hrano pokaže, da predvidevajo, kaj se bo zgodilo v prihodnosti.

Ribe imajo jasne prioritete in krokodili niso zabiti

Čistilci (ribe, ne ljudje) kažejo čisto ekonomsko zmožnost odločanja: če do njih prideta dve ribi – ena stalna prebivalka, druga taka, ki potuje okoli – bo čistilec na prvo mesto postavil potujočo ribo, saj ve, da mu tista stalna prebivalka ne bo nikamor pobegnila.

Krokodili, ki se jih pogosto jemlje za zabite, so tudi pametnejši, kot s(m)o mislili. Ko lovijo, si na gobec kot vabo dajo palico, da privlačijo ptice, ki jih želijo pojesti. To se je vsem zdelo kot normalen znak plenilca, zdaj pa so ugotovili, da krokodili morda te palice privlečejo od daleč stran, kar kaže zmožnost načrtovanja.

Omislite si hobotnico za odpiranje kozarcev

Trajalo je, preden so raziskovalci ugotovili, kakšne teste zastaviti hobotnicam, saj so prav posebne. Če je njihov plen zaprt v kozarcu, ga lahko brez problema odprejo. Hobotničin živčni sistem je decentraliziran in vsak del telesa ima edinstven nadzor nad samim sabo: odrezana lovka lahko sama plazi okoli! Velikanska pacifiška hobotnica lahko poje malega morskega psa in se spremeni v prvovrstnega plenilca. Kljub temu pa ima ogromno obrambnih mehanizmov: če leži na skali, zgleda kot alge, tako da je sploh ne opaziš. Hitro lahko pobegne in v tebe brizgne črnilo. Na koncu pa se razprostre na oceanski tleh in postane neverjetno velika.

Jezik ni najpomembnejši znak inteligence

Ali sploh pomemben znak, če smo že pri tem. Raziskovalci so kaj hitro ugotovili, da če zanikamo sposobnost razmišljanja vsem vrstam, ki ne govorijo, potem trdimo tudi, da imajo mali otroci prazne glave. Še več: de Waal poudari, da nam jezik ne pove nujno, kaj je v človeških (ali živalskih) glavah. Danes velja splošni konsenz, da je kognicija neodvisna od jezika. Prav tako komunikacije ne smemo zamenjati z jezikom. Živali vsekakor komunicirajo! Nimajo pa jezika, kot bi ga definirali ljudje.

To pa še ne pomeni, da ni navdušujoče, ko se opice naučijo “govoriti”. Predvsem kažejo neverjetne zmožnosti za učenje znakovnega jezika, pri čemer pa zaenkrat še ni jasno, kakšno je razmerje med pravilnimi in nesmiselnimi, naključnimi stavki. Raziskovalci pri tem niso najbolj zanesljivi, saj so v veliki večini primerov tako zaljubljeni v svoje subjekte preučevanja in njihovo inteligenco, da pri nepravilnih stavkih sklepajo, da opica pač izkazuje smisel za humor.

Prav tako so živali neverjetno dobre v opazovanju govorice telesa: četudi se včasih zdi, kot da razumejo cele stavke, se je velikokrat izkazalo, da so pravzaprav le reagirale na mikro-namige. Slaven je primer Pametnega Hansa, nemškega konja, ki je znal seštevati, kasneje pa se je izkazalo, da je le gledal svojega lastnika in s kopitom nehal trkati ob tla, ko je prišel do pravega števila, saj se je takrat lastnik sprostil.

Vendar pomembno je to: ne glede na to, kako bogate komunikacijske sisteme imajo živali, nimamo prav nobenih dokazov, da obstaja kakršnakoli simbolična komunikacija, ki je tako bogata in multifunkcionalna kot človeški jezik. To pa še ne pomeni, da je jezikovna sposobnost zrasla na človeškem zelniku. Ne le, da si z opicami delimo nekatere značilnosti komuniciranja (mahanje z rokami, na primer), prav tako smo povezani čisto anatomsko. Wernickejevo območje, tradicionalno povezano z jezikom, je povečano tako pri ljudeh kot tudi pri opicah, gen FoxP2 pa vpliva na artikulacijo človeškega govora in motorne sposobnosti potrebne za ptičje petje. Raziskovalci se zato morajo vprašati, kaj natančno ti geni in možganski predeli počnejo pri živalih.

Mahajoči repi in čebelna opozorila

Pes je človekov najboljši prijatelj in pripisujemo mu neverjetno inteligenco, zato ni čudno, da je področje pasje kognicije kar priljubljeno. Pred kratkim so pse celo uspeli pripraviti do tega, da ležejo v skener fMRI in se pustijo skenirati. Ker je še ljudem težko ležati pri miru (še predobro to vem), ni presenetljivo, da so psi neučakani. Razlog za največje probleme? Tako so navdušeni, da preveč divje mahajo z repom. S tem so psi postali prva živalska vrsta, ki so jo raziskovalci lahko skenirali v zavestnem stanju.

Sloni so sesalci, za katere manjka dokazov o inteligenci, kljub temu, da vsi vedo, da so pametni. Saj poznate rek, da sloni nikdar ne pozabijo? Na žalost o slonih vemo veliko premalo. Slišijo infrardeče zvočne valove, ki potujejo veliko dlje kot navadni. Najbolj zabavno dejstvo? Bojijo se čebel (zletijo jim v rilec, namreč) in če jih vidijo, spustijo iz sebe globok glas, ki je specifičen le za čebele. Ko ga sosednji sloni slišijo, začnejo divje mahati z glavo, kot da bi čebelam želeli preprečiti, da bi se jim približale.

Se prepoznaš v ogledalu? 

Dolga leta je veljalo, da je prepoznavanje odseva v ogledalu izključno človeška sposobnost in kot tako so jo uporabljali za določanje inteligence. Potem pa so ugotovili, da se pravzaprav tudi živali zavedajo lastnega odseva. Prav tako so sklepali, da le ljudje razlikujemo različne obraze. Vendar so živali pravzaprav napačno testirali: kazali so jim namreč človeške obraze! Kakor hitro so živalim začeli kazati obraze lastne vrste, so to “izključno človeško” sposobnost odkrili pri mnogih, vključno s primati, vranami, sloni … Še več: primati težko prepoznajo narobe obrnjene obraze, kar je težava, s katero se srečujemo tudi ljudje. Poglejte sliko spodaj, ni smešna?

Kam naprej?

“Znanost se trudi razumeti, ne podganja jetra ali človeška jetra, temveč jetra, pika. Vsi organi in procesi so veliko starejši kot naša vrsta, saj so se razvili skozi milijone let z malo modifikacijami, ki bi bile specifične za vsak organizem. Evolucija vedno deluje tako. Zakaj bi za kognicijo bilo kaj drugače?”

De Waal na koncu predlaga evolucionarno kognicijo, ki bi prebrodila močvirje človeškega ega in se do kognicije obnašala kot do kateregakoli drugega biološkega fenomena. Pravi, da je področje preučevanja živalske inteligence še vedno preveč skoncentrirano na točno določene pojave in da je nujno potrebno, da se znanstveniki nehajo bahati z živalsko vrsto, ki jim je pri srcu. Saj veste, “Moja opica pa se lahko prepozna v ogledalu.” “To ni nič, moji sloni lahko slišijo infrardeče valove.” “Pffft, ljudje znajo govoriti!” In tako dalje in tako naprej za vse večne čase.

Kar se mene tiče pa je tako: popolnoma samoumevno se mi zdi, da bomo našli kognitivne sposobnosti, v katerih nas živali povozijo. Morda nas bo to prisililo, da o sebi nehamo razmišljati, kot da smo darilo našemu planetu. Sama pa bom brala knjige o jeziku in glasbi v živalih ter uživala v svoji novo najdeni ljubezni do živalske inteligence.