Potovalne opazke
Vožnja v Jordaniji, predvsem blizu Ammana in kakšnih nagužvanih vasic, je organiziran kaos. Veliko cest nima črt, ki bi določevale, kje natanko naj voziš, prav tako pa se vozniki za koncept polne črte ne brigajo. Semaforjev je malo, rondoji so narejeni tako, da njihovega obstoja ne opaziš, dokler ni prepozno, označeno je, kje lahko narediš obrat za 180° (tudi sredi avtoceste …). Sama sem avto večino časa prepustila bratu, le zadnji dan sem na mirni cesti do Mrtvega morja prevzela volan in par ur vozila.
Avtorica bloga za volanom, v ozadju pa Mrtvo morje.
Potem pa so tu še policijske kontrole. Že na poti na sever Jordanije sva na nekaterih mestih opazila obcestne tanke ter vojake, ki gor in dol hodijo z brzostrelkami. Strašljiv pogled, moram reči, četudi so tam le za varnost povprečnega državljana in turistov. Na nekaterih mestih na avtocesti te tudi ustavi policija, ki velikokrat ne zahteva dokumentov, temveč želi le vedeti, od kod prihajaš in kam si napoten. Z nama so vedno bili neizmerno prijazni, saj so takoj videli, da sva le turista, ki si ogledujeva njihovo državo. Zaželeli so nama lepo pot in to je bilo to.
Neverjetna zelena v bližini naravnega rezervata Dana.
A nikoli pa ti v avtu ni dolgčas, predvsem zaradi pokrajine, ki se nenehno spreminja. Greš od puščave do narave v manj kot uri vožnje, pa tudi hribčkov in dolin je več kot preveč. Ceste so vijugaste, a nasploh dobro ohranjene (kljub mnogim luknjam), in vožnja je prijetna.
Gorskih pokrajin tudi ne manjka.
Zapovrhu vsega pa so tu še razni pastirji, ki jih vidiš z ovcami in kozami kar ob cesti; divji psi, ki verjetno komu pripadajo in prosto tekajo okoli; tudi kakšna kamela ali dve se najdeta, kar me je neizmerno zabavalo. Vsake toliko vidiš kakšnega optimističnega štoparja – tega smo tudi pobrali enega, in sicer vojaka v uniformi znotraj ozemlja Wadi Rum, ki se mu ni dalo hoditi par kilometrov navzdol na delo, kamor smo mi bili tako ali tako namenjeni.
Tudi puščavskih pokrajin ne manjka.
Če si želiš ogledati celo Jordanijo, se mi zdi, da je avto morda še najboljša izbira. Vlakov država namreč nima, avtobusi malo so in malo niso (včasih moraš čakati, da se napolnijo, preden kamorkoli odrinejo), edina možnost, ki ti preostane, pa je taksi. Avto je eleganten in udoben, voziš lahko in na poti ogromno vidiš. Kaj več še hočeš!
