Mrtvo morje
Mojega potovanja je bilo skoraj konec, a najboljše me je pravzaprav še čakalo: Mrtvo morje. Za ta dan sva izkoristila privat plažo hotela, ki je ponujal tudi kosilo. Seveda obstajajo tudi ne-plačljive (ali cenejše) možnosti, a na njih kot ženska ne bi smela biti v kopalkah, saj ne bi bilo primerno. Hotelske plaže so polne drugih turistov, ki se prav tako želijo kopati v miru in največjem udobju. Smo pač razvajeni, kaj.
Daljni pogled na obalo Mrtvega morja.
Po vseh rutinskih procesih, ki jih opraviš, ko prideš na plažo (krema, voda, kopalke, natikači, ki si jih pozabil v avtu, kapa itd.), sva se najprej sprehodila do Mrtvega morja. Hotel ima namreč bazene, ob katerih so naslanjači, 200 metrov navzdol pa košček obale Mrtvega morja, kjer lahko ležiš le na vodi (ali pa pač na trdih solnih tleh, če želiš).
Obala Mrtvega morja. To, kar zgleda kot mini valovi, je pravzaprav čista sol.
Vreme je bilo vroče, voda popolna in ohlajujoča – to prepoznam tako, da me zmrazi, ko v njo najprej stopim. Pri 30° pač nima voda nobenega smisla, če ti je fino toplo že, ko v njo greš. Nisem vedela, kako natančno se lotiti odhoda v Mrtvo morje. Običajno v morje skočim, kar je tukaj prepovedano, pa tudi zaplavati ne moreš. Samo … uležeš se, kot da bi morje bila najmehkejša postelja.
Lebdenje v Mrtvem morju je bila ena najboljših izkušenj potovanja.
Občutek lebdenja je neizmerno smešen, a ko se nastaviš soncu imaš kombinacijo dvojega: sončenja in plavanja. Problem je, da moraš biti izjemno pazljiv, da ti voda ne pride v oko ali usta. Meni je nekaj vode pokapljalo iz las v usta in okus, ki ga dobiš ni solnat. Tako je, kot da bi na jezik dobil kislino, ki se je ne moreš hitro znebiti. Na srečo so na poti proti naslanjačem tuši s sladko vodo, ki mi je pomagala, da sem s sebe spravila vsaj nekaj soli.
Tako zgledajo “skale”, ki so pravzaprav kombinacija soli in zdravilnega blata.
Ob bazenu sem se udobno zleknila in ugotavljala, kako mehka je zdaj moja koža. Morda pa pravijo, da ima Mrtvo morje zdravilne značilnosti zato, ker se ti na koži naredi tanka plast soli, ki trmasto ostaja … Naslednje tri ure sem lenarila, brala in šla še malo lebdeti na morje. Občutek ni postal nič manj smešen.
Moja pozicija (in razgled) na naslanjaču ob bazenu.
Nazaj na začetek
Hočeš nočeš je bil čas, da se vrneva v Amman, polna izkušenj in vtisov enotedenskega potovanja. Moj let je bil ob osmih zjutraj, kar je pomenilo neverjetno zgodnji odhod pa tudi, da me je še čakalo kar nekaj pakiranja. Čudno je bilo priti v glasnost in gužvo Ammana po mirnih krajih, v katerih sva se premikala. Še zadnjič me je brat peljal v živahni center, kjer je name (kot velikokrat v tem tednu) naredil velik vtis s svojim znanjem arabščine, ko je naročal švarmo in kasneje smoothie.
S takšnim sončnim zahodom nad Mrtvim morjem se je od mene poslovila Jordanija.
Zjutraj sem se prvič zbudila pred jutranjo molitvijo v mošeji in odšla na letališče. Tam sem se najprej malo izgubila (skozi kontrolo potnega lista sem želela iti preden sem oddala prtljago), potem pa v miru sedla v Starbucks in čakala na svoj let. Le-ta je bil ponovno čisto prazen in sedeže sem udobno imela popolnoma zase. Ena vožnja z vlakom in avtobusom ter 10 ur kasneje pa sem bila udobno doma, z lasmi polnimi blata, peska in soli, a drugače živa in zdrava. Zdaj je pred mano bilo le še privajanje na resnično življenje.
