V mojem življenju je naenkrat bilo veliko preveč igel, saj sem se morala cepiti proti hepatitisu in tifusu, na drugi strani pa so mi ravno v tistem času tudi urejali zob, da bi me v Jordaniji pustil na miru. Tako so se moje priprave pravzaprav začele takoj, ko sem kupila karto in do takrat, ko sem v soboto pred potovanjem morala pakirati, sem pravzaprav imela že vsega dovolj. Opomniti sem se morala, da ne rabim toliko hlač, kot mislim, ter da tudi v Jordaniji ljudje živijo in imajo trgovine. Ne glede na to, kaj bi pozabila, neki nadomestek bom tam že našla. Grabil me je Reisefieber in komaj sem čakala, da v nedeljo zjutraj sedem na avtobus in začnem svojo 12-urno pot.
Komaj sem čakala, da se dejansko spravim na pot.
V višavah
Let v Amman je bil na dve tretjini prazen, kar je sicer bilo zame super, saj sem imela na voljo tri sedeže, preko katerih sem se lahko udobno zleknila, a vseeno pa veliko pove o trenutnem stanju turizma v Jordaniji. Let traja skoraj pet ur, kar se ti zdi malo, dokler ne ugotoviš, da na letalu sediš že celo večnost pa sta minili le dve uri. A čakanje je vredno, saj ti je takoj, ko priletiš nad Amman, jasno, da si na popolnoma novih tleh. Iz zraka to mesto namreč zgleda kot mravljišče, z bež stavbami, ki se vijejo skozi center, in rdečkastimi lučmi.
Obvezna slika med poletom.
Ko smo pristali, so me ob pregledu potnega lista malo čudno gledali, saj jim nisem znala povedati, kje natanko bom živela, vendar sem jim uspela dopovedati, da sem le na obisku. To je bil prvi namig, da bom morala biti bolj vztrajna, kot sem navajena. Drugi je prišel, ko sem si še na letališču kupovala SIM kartico, s katero bi v tistem tednu ostala v stiku s svojim svetom. Skoraj sem se namreč skregala s prodajalcem, ki mi je pod nos molil nek dokument v arabščini in želel, da ga podpišem, ne da bi mi povedal, kaj natanko je. Vzvišeno mi je govoril, da naj se ne sekiram za to in samo podpišem, a nisem se vdala, dokler končno ni popustil in povedal, da s podpisom prevzemam odgovornost za to, kar počenjam s SIM kartico. A to, da sem dobila to informacijo, je trajalo …
Letališče v Ammanu je zelo veliko in zgleda razkošno.
Pri izhodu me je čakal brat, ki me je vodil do srebrnega in zadimljenega avta sina njegove učiteljice arabščine. Na poti smo srečali hordo črnih avtomobilov brez tablic v spremstvu policije, kar je najverjetneje bil eden od princev ali predsednikov arabskih držav, ki so se ravno tistega tedna udeleževali arabskega kongresa v Jordaniji.*
*Kot zanimivost: eden od predsednikov je očitno s seboj pripeljal 1200 ljudi za spremstvo, ki je zasedlo en cel hotel. Jaz komaj poznam 1200 ljudi, kaj šele, da bi jih toliko želela pripeljati s seboj na sestanek …
Nenavadna prijateljstva in raziskovanje Ammana
Prve tri noči sem prebila pri bratu v njegovem najetem stanovanju, a tisto prvo noč sem pravzaprav videla le posteljo, ki mi je bila balzam za oči. Na žalost moj spanec ni bil neprekinjen, saj me je ob petih zjutraj zbudila jutranja molitev iz bližnje mošeje. Pogumno sem zaspala dalje in se zbudila pripravljeno na nove izzive. Prvi je bil dobiti taksi, ki ga ne pokličeš, temveč stopiš na ulico in začneš mahati v upanju, da se kak taksist ustavi. To je bilo zame novo in tudi nemalo strašljivo, dodatno pa je k temu strahu tudi pripomoglo dejstvo, da tip ni govoril niti besedice angleško in sva se sporazumevala preko slike znamenitosti, ki sem mu jo kazala na telefonu.
Najboljši taksist, ki sem ga imela, je sredi vožnje bral časopis.
V rimljanski amfiteater, eno od znamenitosti Ammana, sem prišla istočasno kot gruča otrok, ki so mi navdušeno mahali in kričali “Hi!!!!” ter “What’s your name?”. To, sem kasneje ugotovila, je kar standardno in vsi otroci, ki sva jih z bratom srečala tekom potovanja so počeli isto. Izognila sem se jim najprej z obiskom bližnjega muzeja folklore, potem tako, da sem splezala na sam vrh amfiteatra.
Amfiteater v Ammanu leži malo stran iz centra in je čudovito ohranjen.
Medtem ko sem na vrhu amfiteatra poskušala pozicionirati malega robotka BB-8 (slike lahko vidite tukaj), se mi je približal fant (moški?*) moje starosti, v kratkih hlačah, sončnih očalih in z narobe obrnjeno šilt kapo. Še preden je odprl usta, sem vedela, da je Američan. Videl je, kaj slikam in zanimalo ga je, zakaj to počenjam (na to še zdaj nimam dobrega odgovora) in po nekajminutnem pogovoru sva se odločila, da se skupaj s taksijem zapeljeva do bližnje citadele, ki velja za eno od znamenitosti Ammana.
*Obstaja kakšno pravilo, kdaj začnemo govoriti o ženskah in moških namesto o puncah in fantih? Ljudi svoje starosti še vedno ne dojemam kot odrasle osebe in čudno mi je govoriti o moških. Običajno se temu izognem z besedo “tip”. Je lažje.
Razgled z ammanske citadele.
Takšna kratka prijateljstva v tujini me vedno zabavajo. Včasih me je strah ljudi in tega, kar počnejo, a istočasno imam tudi odličen 6. čut, ki se je do zdaj še vedno izkazal za pravega. Hočem samevati, v miru hoditi po razbitinah s slušalkami v ušesih, namesto tega pa se spoprijateljim z kolidž Američanom in skozi obisk citadele klepetam o evropski geografiji, ljubezni do višine in butastih pregovorih. Čudno, kako se včasih stvari obrnejo.
Prednost tega, da z nekom hodiš okoli so butaste slike. [Herkulesov tempelj]
Druga prednost so lepe in dramatične slike.
Dramatičen pogled na rimljanske ostanke (in mene).
Downtown Amman
Zgodaj popoldne sva se z bratom dobila na kosilu v centru Ammana, ki je bilo odlično. Hrana je bila veliko manj eksotična, kot sem si mislila, in zazdelo se mi je, da bo to pravzaprav ključna fraza tega potovanja. “Manj ____, kot sem pričakovala”. Saj potovanja so zato, da razbijajo stereotipe, ki jih nevede imamo in nam zastrupljajo pogled na svet. Sprehodila sva se po centru in glavni vtis sta mi pustila oglušujoča glasnost vsakdanjega življenja ter zrak, ki vedno diši bežno po dimu in začimbah. V Jordaniji (pa nasploh v arabskih državah) namreč veliko kadijo in nimajo tistih prepovedi, ki bi preprečevale kajenje v notranjih prostorih.
Mošeja v centru Ammana.
Dolgočasen dan 2
Niti posvetilo se mi ni, da bi lahko bili muzeji ob torkih zaprti, ampak … muzeji so ob torkih zaprti in jaz naenkrat nisem imela pojma, kaj početi. Zapeljala sem se do Taj Mall nakupovalnega centra, ki mi je dal občutek, kot da sem spet v Evropi (vključno s Starbucksom), sprehodila sem se po Rainbow Street, ki velja za zelo popularno ulico med mladimi in je posejana z majhnimi kafiči, obiskala Hašem restavracijo z najboljšim humusom in komaj našla svojo pot domov, saj naslovi kot taki v Ammanu ne obstajajo. Imaš ulice, a pogosto ni nobenih hišnih številk.
Vse mi je delovalo bolj tuje že zato, ker so hiše peščenih barv in zložene v hrib.
Zvečer sva z bratom šla k njegovim najemodajalcem, kjer sva malo posedela in kjer sem se jaz soočila z izzivom, kako razložiti lingvistiko. Prav tako sem se začela počasi navajati na dejstvo, da ne razumem prav ničesar, ko se okoli mene pogovarjajo v arabščini. Ko sva se izmotala povabilom na večerjo (Jordanci so namreč zelo gostoljubni), sva šla v jemensko restavracijo, nato pa hitro domov in pakirati za teden potovanja, ki naju je čakal. Ponovno sem komaj čakala, da odrinem na pot, tokrat z avtom.
