Bruselj postaja pošteno jesenski in redno nas obdaruje z dežjem, ledenim vetrom in nič sonca. Še Grand Place, drugače tako poln turistov, je te dni veliko bolj prazen.
Vidite, celo sliko lahko človek posname brez kakršnihkoli ljudi v ozadju. Čeprav to, priznam, ima morda malo več povezave s tem, da niso vsi ljudje pripravljeni stati na odprtem, medtem, ko pada srednje močan dež.
(Moje trmasto vztrajanje proti nakupu dežnika je zdaj že doseglo epske dimenzije, saj se mi zdi, da nekaj se bo pa že moralo končati – ali dež ali pa moja trma, da dežnik pa res ni nujna zadeva v človeškem življenju. Upam, da bo prvo, dozdeva se mi, da bo drugo.)
Arcades du Cinquantenaire. Postavili so jih v čast petdesete obletnice belgijske osamosvojitve.
Slabše vreme očitno pri mnogih vzbudi razmišljanje in tako sem zadnje dni poslušala sošolce govoriti o domotožju. Prav ironično, da so oni tisti, ki sanjajo o svojih domačih in ljubljenih, jaz pa tista, ki gre za počitnice domov. Ugotavljam, da domotožje ni nekaj, kar se zgodi vsem oziroma, morda bolje rečeno, ni nekaj, kar se zgodi vsem v istem preteku časa.
Zavedam se, da je to tudi zelo povezano z internetom in tem, da ljudi lahko vidiš kadarkoli, še preden bi ji sploh začel dobro pogrešati. Prav tako je velika razlika med tistimi, ki so že prej študirali v drugem mestu, in tistimi, ki so se zdaj na izmenjavi prvič v življenju morali spoprijeti z lastno kuho in življenjem v neznanem mestu.
Po novem štejemo: A, 2, 3, Č, 4, 5, F …
A obstaja še ena razlika, še ena delitev študentov (ali kar splošno: ljudi) v dva različna tipa; in sicer na tiste, ki črpajo energijo iz znanih krajev, obrazov, stvari, ter tiste, ki delujejo kot svoj lasten ekosistem, katerim ni težko zamenjati postelje, v katero ležejo vsako noč, če le imajo nekaj, kar jih “ozemlji”.
Jaz sem…vsekakor drugi tip človeka. Dokler imam svojo knjigo (še najraje Good Omens v fizični obliki, če je le možno, a tudi Kindle zadostuje); beležko in peresnico; pa morda še povštr če grem kam za dlje časa, in sem srečna.
Ne pravim, da nikoli ne pomislim na dom. Ne pravim niti, da mi ne bo prileglo priti domov. Pogrešam starše, pogrešam brata, pogrešam psa, (pogrešam xbox), pogrešam prijatelje, ampak to ni tista globoka bolečina pogrešanja, ki jo čutijo nekateri, kadar imajo domotožje. Ni tisto pogrešanje, ki ga občutiš, ko si otrok (ali najstnik) in zboliš nekje, kjer ni staršev. Ni tisti občutek velike žalosti, ki ga dobiš ob kakršnikoli izgubi.
Zaradi takih robnikov se vsak dan ob hoji po mestu vsaj dvakrat spotaknem. Vsepovsod so. Čeprav ponekod so že zaliti z betonom.
Ne, pri meni gre bolj za abstraktno občutje; kot pri amputirancih, ki jih srbi nekaj na odrezanem udu in se želijo popraskati, preden se spomnijo, da pravzaprav ni ničesar tam. Torej: vem, da bi morala pogrešati dom in že nekajkrat sem ga začela pogrešati zgolj zaradi tega, ker bi to od mene bilo pričakovano, preden sem se spomnila, da ne. Pravzaprav ni nobene potrebe po tem.
To, da ne preživim vsakega dne ob razmišljanju, kako zelo želim skakati po domačih stopnicah ali piti čaj v najljubši čajnici še ne pomeni, da sem slab človek. To, da ne čutim sladke bolečine, ko pomislim na domače, ne pomeni, da jih nimam neskončno rada in da jih ne želim videti. Samo nobene potrebe nimam po tem.
In veste kaj? To je dobra stvar. Pomeni, da so me starši vzgojili v samostojno osebo, ki se znajde v neznanih situacijah. Pomeni, da jih nikoli ne rabi skrbeti, da ne bom znala poskrbeti zase. Kar je še bolj pomembno: to, da želim iti domov in jih želim videti, kljub temu, da po tem ne čutim nobene potrebe? Oprostite, ampak mislim, da večjega komplimenta skorajda ni.
S tem pa grem pod tuš in še na zadnje belgijsko pivo za naslednji teden in pol. O, le kako bom preživela.
Naj bo zeleno.
