Vedno znova sem opomnjena, kako hitro pravzaprav mineva čas. Tukaj sem skoraj že en mesec! In (bolj pomembno), en teden je od tega, kar sem nazadnje updateala blog, a se mi zdi, kot da je bilo včeraj, ko sem sedela na kavču in se ukvarjala s tem, kako nesodelujoče besede sestaviti v stavke.
Pristala v koncu Bruslja, ki ima kanal. Še dobro, da sem ga odkrila, ker drugače na zemljevidu nikoli ne bi našla, kam sem odtavala.
Te dni se privajam na pouk in rada bi rekla, da so se študentje izboljšali, ampak mislim, da bom laži raje prihranila za stvari kot “ne, niti malo domotožja nimam” in “seveda sem prepričana, da bom uspela vse izpite v prvo narediti”. Učne ure same so večinoma zanimive, čeprav nas je pri prevajanju v angleščino profesor prestrašil, ko je nam, Erazmovcem, rekel, da se predmetu pridružujemo na lastno odgovornost, saj ne namerava spuščati kriterijev. Hmmm. Je pa prav zabavno pri drugem predmetu, kjer prevajamo v francoščino in se nekajkrat na uro izigra naslednji scenarij.
Profesor: “Kako bi prevedli ta stavek?” (Poda stavek.)
Belgijski francosko-govoreči študent: (Prevede stavek)
Profesor: “Ne, to ni pravilno francosko, čudno zveni. “
Študent: “Če pa mi tak vedno rečemo.”
Profesor: “…prav imaš, v Belgiji tak rečemo. V standardni francoščini Francije pa to ni niti slučajno prav.”
Študentje: “Ajaaaaa.”
Tako da ne glede na to, koliko sem v slabšem položaju, ker je francoščina moj 3. jezik, imam tudi vsaj malenkostno prednost, saj sem vedno morala znati vse po pravilih. Isto je pri predmetu, ki uči francoski pravopis, kjer sicer študentje obvladajo govorjenje, a ko jih vprašaš, zakaj je nekje velika začetnica, so naenkrat zgubljeni. Lepo videt, da so nekatere stvari očitno res univerzalne.
Na Place du Luxembourg se je dogajalo nekaj…kulturnega?
Vseeno pa so predmeti, ki me popolnoma vržejo iz tira na dober način. Takšen primer je Francoska literatura. Predmet obravnava francosko literaturo Francije med leti 1944 in 1968 – me zanima, kdaj bodo ti bodoči prevajalci zvedeli kaj o kakih starejših knjigah, glede na to, da je to edini predmet francoske literature, ki ga imajo v treh letih, a to ni bistvo. Bistvo je v tem, da imamo eno uro tega predmeta pozno popoldne in da vsak teden profesor konča pouk 15 minut prej in nam prebere pravljico.
Ja, prav ste prebrali: pravljico. Predavalnica polna dvajsetletnikov enkrat na teden nasloni glavo na roke in posluša profesorja, ki nas popelje v svet pravljic iz vseh koncev sveta. Ta teden je glavno vlogo igrala daljša, malo spremenjena verzija te zahodnoafriške zgodbice. (Priznam, da sem najprej bila zmedena, saj je v francoščini beseda za grešnika ista kot beseda za ribiča, prav tako pa sem zamenjala prevod besede “lobanja” s “škatla” in mi ni bilo jasno, zakaj bi se grešnik na obali s škatlo pogovarjal. Ah ja. Moja francoščina je vsekakor work in progress.)
Lep grafiti Bonoma, pred vhodom v prirodoslovni muzej.
Moram pa reči, da ne bi bilo slabo, če bi kaj takega počenjalo več profesorjev literature. In, kar je še bolj nerazložljivo in dodaten argument za vpeljevanje zgodbic v pouk: teh 15 minut je bil edini čas, kjer je v predavalnici vladala popolna tišina.
(Res pa je, da nisem preverila, koliko ljudi je dejansko resno zaspalo.)
Mislim, da je prav ta predmet obrnil moje mnenje o pouku na faksu Marie-Haps iz “meh, na primer, da je vredu” na “sploh ni slabo tukaj”. Še vedno pa nimam študentske izkaznice. Ali dostopa do printerjev. Pa okej, človek ne sme imeti vsega v življenju, bi postalo dolgočasno.
Kar je veliko bolj pomembno kot izkaznica, printer, internet ali avtobusna vožnja domov brez gužve na cesti (pot, ki bi vzela 10 minut brez del na cest, okoli pete ure popoldne traja kakšno uro), je nekaj popolnoma drugega: pitna voda. Bruselj jo ima. In jaz? Jaz skoraj ne bi mogla biti bolj srečna.*
*Razen če, seveda, bi iz pip tekel čaj po želji.
