Še ena stvar, ki ti je ljudje ne izpostavijo, ko se za dlje časa seliš v tujino: reči adijo hrani, ki si je navajen. Tudi če greš le v drugo evropsko državo, naenkrat ne boš imel več na voljo trgovin, ki si jih navajen – v najboljšem primeru bo še vedno možno najti Spar v kakem skritem kotičku, v najslabšem primeru…okej, v najslabšem primeru boš pristal v diktatorski distopični državi brez trgovin in z racioniranimi količinami hrane, kjer se boš moral boriti za preživetje in ne bo delujočih wc-jev. Ampak v metaforičnem in zelo dramatično rečenem najslabšem primeru boš naenkrat obkrožen s francosko hrano, veliko piva in policami, ki so na popolnoma napačnem mestu.
Prvi belgijski vafelj! Vafelj za 1 € v Bruslju je boljši kot vafelj za 4 € v Mariboru. Ne tako zelo presenetljiva, popolnoma nerelevantna in nepomembna informacije za vse, ki jih to ne zanima.
Ljudje smo bitja navade (navada je železna srajca itd.) in ko sem tukaj stopila v trgovino, sem najprej prav naivno pričakovala, da bom našla vsaj približne ekvivalence hrane, ki jo vedno jem. To pričakovanje se ni uresničilo in ta sestavek je danes vzpodbudilo predvsem eno preprosto dejstvo: jaz. ne. najdem. kisle. smetane.
Sprejmem to, da ne smem po trgovini hoditi po spominu, saj bom potem namesto tune s police vzela papirnate brisače; da je hrana za mikrovalovno pečico povsod – v hladilniku, na policah zraven riža, poleg pijače; da je toast na drugi strani trgovine od navadnega kruha; da sta sadje in zelenjava, iz meni popolnoma neznanega razloga, direktno na sredini trgovine ne pa na začetku, kot se to spodobi; da je hrana za živali med polico z mehurčkastimi pijačami in navadno vodo.
Ugotovila in sprejela sem tudi to, da bom morala zamenjati znamko navadnega jogurta in da bom za svoj normalen “fix” sadja plačevala dvakrat več kot v Sloveniji. (Čeprav se mi še vedno zdi hinavsko, da vrečka Haribo bonbonov stane manj kot par banan. Potem pa se še naj kdo čudi, zakaj ljudje nezdravo živijo.) Odselila sem se iz domačega zavetja in tudi drugačna hrana je neizogibna sprememba, ki k temu spada.
Kako veš, da si v belgijski trgovini: namig #1.
Vseeno sem trdno odločena, da bom kuhala in čim manj hodila po fast food restavracijah, čim manj izbirala pot najmanjšega odpora. Čudno je, ampak tu me veliko bolj vleče k temu, da bi med pohajkovanjem po mestu za kosilo skočila na hitri hamburger v McDonalds. Verjetno zaradi domačnosti (ja, je beseda), ki jo človek čez čas začne iskati povsod. A vseeno: bolje je kuhati, kar me pripelje do zgoraj omenjenega problema. Kisla smetana. Ni je (malo verjetno) ali pa jo zelo dobro skrivajo in se potem režijo vsem tujcem, ki jo iščejo in se nikakor ne morejo spomniti, kako se ji reče v francoščini (veliko bolj verjetno).
Pa vredu. Sem si danes raje spekla navaden zrezek, brez smetanove omake, in po pravici povedano je moj občutek ponosa ob tem, da nisem ničesar zažgala na plinskem štedilniku (Teja : štedilnik, 1 : 0), zasenčil vsa negativna občutja, ki sem jih imela ob zgubljenem tavanju v trgovini.
