V Belgiji sem 24 ur in zdi se mi, da je čas, da kaj objavim na blogu, ki sem ga naredila za to, da bom v njega pisala vsak dan, od prvih trenutkov na letalu dalje. (Kot vidite se moja obljuba ni uresničila, a sem si rekla nekaj, kar bi včasih lahko bil moj življenjski moto: bolje pozno kot nikoli).
Place Royale, celo brez turistov in avtov.
Včeraj sem po ne-tako-zelo-dolgi poti prispela v svojo sobo v Bruslju in še danes razmišljam, kaj vse sem pozabila doma. Ena od stvari, ki ti jih nihče ne pove o izmenjavah in večmesečnih potovanjih je sledeča: pakirati istočasno za petmesečno odsotnost in za dva tedna ni enostavno. (In je toliko težje, ko to počneš po noči, ki si jo preživel zunaj s kolegi). Mislim, da sem obrabila stopnice, tolikokrat sem tekla iz enega nadstropja v drugega. Spodnje perilo: check, majice: check, jakna: check, hlače: check, knjige…hja, tukaj pa se je zakompliciralo. Kot ljubiteljici knjig mi niti slučajno ne pride na pamet, da bi na pot šla brez knjige, a kdo ve, kakšna je prava količina.
Potem pa še vsa elektronika in pripadajoča oprema, zimska oblačila, zdravila, čevlji, zvezki, kozmetika ter vse stvari, ki sem jih navajena imeti na dosegu roke, in dva kovčka + nahrbtnik so bili polni kot bi mignil. Svoje življenje sem morala spraviti v obliko, ki sem jo lahko zvlekla na letalo, in pravi čudež bi bil, če bi mi bilo uspelo vzeti prav vse.
(Odgovor za pravilno količino knjig: 3 fiction knjige, 2 non-fiction knjigi in slovar. Za nekoga, ki ima v dveh sobah knjige na vsaki možni površini, se mi to zdi sprejemljiva količina.)
Zaraščena in zapuščena hiša sredi Bruslja. V njej ni nič. Zgleda pa kul.
Prvič v življenju sem nekam odšla brez povratne vozovnice in moram reči, da sem se počutila zelo čudno, a obenem na nek način tudi osvobojeno. Vsekakor se mi je zdelo zelo dokončno, ko sem na wizzairovi spletni strani kliknila »one way«, a zdaj, ko sem tu, ugotavljam, da je to ena manjših sprememb, ki jih bom morala sprejeti v naslednjih nekaj mesecih. Tega ne jemljem kot nekaj slabega, ne razumite me narobe. Bolj kot razmišljam, bolj se zavedam, kako močno sem pravzaprav ustaljena v svoje poti in da sem od začetka študija v Ljubljani zapadla v rutino, ki jo bo ta izmenjava rešila. Ljudje potrebujemo…okej, pa ne bomo posploševali, gremo v ednino. Jaz potrebujem korenite spremembe, če želim kaj doseči; moram nabirati izkušnje, slabe in dobre, če želim doseči tisto iskano osebnostno rast; se moram včasih v kaj prisiliti, četudi mi je neprijetno, ker drugače me štirje večeri zapored najdejo za računalnikom ob vnovičnem gledanju Friendsov ali Buffy.
Park blizu glavne železniške postaje (lahko bi povedala ime, ampak se mi ne da iti iskati zemljevida).
Bruselj mi tega ne bo pustil, vsaj dokler se potrudim in zanalašč ne krenem na stezo brez ljudi, dokler ne izberem poti najmanjšega odpora. Že današnji dan je to dokazal. Po tem, ko sem skoraj sedla na napačen avtobus in se zapeljala v štab NATA (mislim, da so poveljniki naenkrat lažje zadihali, ne da bi vedeli zakaj), sem pristala v centru mesta in zgubljena iskala faks. Smeri faksa sicer nisem našla, sem pa po čistem naključju pristala v agenciji Use-It, ki je ravno takrat začenjala voden ogled Bruslja.
Naš vodič je gledal teh 5 polic, zavzdihnil in rekel: “Ne morem verjeti, kako malo piva imajo. Groza.”
Tako sem naslednje tri ure preživela v družbi treh Avstralk, dveh Italijank in ene Nemke, sledeč belgijskemu vodiču, ki nam je razkazoval mesto, kot ga lahko razkazuje le domačin – in sicer z veliko lokalnimi zgodbicami, skritimi kotički in besedami »this is a tourist-y place, don’t go there«, ki jih je odločno ponovil vedno, kadar smo prišli blizu kakršnekoli znamenitosti. Najbolj navdušujoča informacija, ki sem jo dobila (in opazila) je tole: podobno kot Mariborčani tudi Bruseljčani prečkajo cesto pri rdeči luči ali pač kjerkoli se jim zazdi, dokler ni nevarnosti, da bi jih kdo povozil.
In to, bolj kot karkoli drugega v zadnjem dnevu, me je prepričalo: mislim, da se bom tu počutila kakor doma.
